INTERVJU S S. N. LAZAREVOM

Rami Bleckt

Avtor knjige »Diagnostika karme«, Sergej Nikolajevič Lazarev, je postal svetovno znan po svojem delu na bioenergijskem področju. S svojo natančno diagnostiko človekovega zdravja je zaslovel pred petnajstimi leti. Čeprav je lahko videl (prebral) stanje telesnih organov in ljudi uspešno zdravil s svojimi rokami, je s tem načinom dela prenehal, ker je spoznal, da je energijsko polje posameznega organa in telesa celota, katere struktura je odvisna od človekove karme; karma pa je neposredno odvisna od

človekovega pogleda na svet, njegove osebnosti in dejanj. Proces, pri katerem le mehanično čistimo človekovo polje, lahko na začetku prinese zelo učinkovite rezultate. Toda če oseba sočasno s tem čiščenjem ne spremeni svoje osebnosti, lahko to povzroči še večjo nesrečo in hujše bolezni, tako za pacienta kot za zdravilca. Lazarev je ustvaril samosvoj sistem, s pomočjo katerega lahko človek očisti lastno polje in se tako pozdravi. Sam Lazarev si je pozdravil raka in pomagal številnim ljudem, da premagajo to in mnoge druge bolezni in težave. Na kratko, glavne postavke Lazareva temeljijo na tem, koliko ljubezni ima človek v duši in v kolikšni meri človeka v življenju žene njegova brezpogojna ljubezen. Če človek karkoli v življenju ljubi bolj kot Boga, mu bo to prineslo le nesrečo in na koncu bo to tako ali drugače izgubil. Ta izhodišča so zelo podobna mojemu razmišljanju in načinu, na katerega delujem. Med redkimi priložnostmi, ko je Lazarev prišel v Izrael, sva se dolge ure pogovarjala o tej tematiki. Ob njegovem nedavnem obisku pa sem si vzel nekaj prostih dni in ta čas namenil za razpravo o številnih temah v tihem in mirnem ozračju Mrtvega morja. Lazarev se je izkazal za neverjetnega pripovedovalca s širokim znanjem in izredno sposobnostjo poslušanja, odprtega duha in misli za kakršnekoli nove informacije. Sredi najinega pogovora me je zagrabila ogromna želja, da bi lahko vsaj nekaj od tega izvedeli tudi drugi. Predlagal sem mu, da bi iz najinih razprav napisal intervju. Strinjal se je (kljub temu, da le redkokdaj da kakšen intervju). Tako sva odšla do avta, vklopil sem svoj kasetofon in začel spraševati stvari, za katere se mi je zdelo, da bi bralce najbolj zanimale. Obdana z neverjetno pokrajino Judovske puščave sva tonila v vse bolj filozofsko obarvano ozračje. L.S.N. – Da bi se človek lahko začel spreminjati, mora ustaviti vse svoje želje. Ker so vsi verski sistemi usmerjeni k izpolnitvi prikritih človeških želja, nam s tem pravzaprav uničijo našo sposobnost, da bi se lahko spremenili. To tudi pojasni, zakaj

oseba, ki prebere ogromno literature, na koncu konča s še slabšimi rezultati. Ni pomembno, na kakšen način bo nekdo razmišljal, njegovo energijsko stanje se bo le poslabšalo. Na površinski ravni se lahko človek s težavami sooča milijone let – slej ko prej se bo tudi tako delo poglobilo. Seveda pa je jasno, da je bolje opraviti realistične spremembe od znotraj; a tega ni sposoben narediti vsakdo. Mnogi so pripravljeni na prava herojska dejanja, a odpovejo, ko bi morali realistično spremeniti sami sebe. To vem iz lastnih izkušenj. Šele nedavno sem spoznal, da se ne morem zanašati na brezplačne stvari in priskledništvo. Vedno sem želel kupovati stvari višje kvalitete za nizko ceno. A nedavno sem spoznal, da je to nagnjenje, da računaš, da bo dobra stvar bila poceni, pravzaprav parazitsko. Če plačam manj, kot bi moral, to pomeni, da na nek način kradem.

R.B. – Med enim od tvojih prvih predavanj v Izraelu si dejal, da je Izrael zaradi svoje neverjetne usmeritve k srečni usodi izpostavljen trojni smrtni nevarnosti.

L.S.N. – Res je, toda to je bilo pred vso intifado (Palestinsko vstajo; op. prev.).

R.B. – Praviš, da gredo sedaj stvari na bolje …

L.S.N. – Gledano v celoti, da.

R.B. – Upam, da tudi po tvoji zaslugi. Tvoje knjige se v naših trgovinah zelo hitro prodajajo.

L.S.N. – Pravzaprav vpliva tudi to. Naj bo število ljudi, ki sprejme to informacijo še tako majhno, se bo le-ta razširila na subtilnih, nevidnih ravneh.

R.B. – Bi lahko bralcem na kratko opisal, kaj te je pripeljalo do dela na tem področju.

L.S.N. – Kako misliš, kaj me je »pripeljalo«? Nekdo prime človeka za roko in ga vodi; kaj ga je pripeljalo, da je to storil? Če je tvoja intuicija v nenehnem delovanju (vedno budna), postane očitno, da situacija prevzame nadzor nad dogajanjem. Nič me ni še nikamor pripeljalo, še vedno stopam po poti!

R.B. – Si na nek način povezan z znanostjo?

L.S.N. – Znanstveni vidik temelji na eksperimentiranju in je ustanova. Je t. i. dovoljenje, da lahko delaš. Znanstvene raziskave in študije so velika rutina in ponavadi jih uporabljamo za to, da branimo svojo disertacijo, ne za preboj nečesa novega. Ustvarjalni preboj je prežet z navdušenjem, energijo, konceptom ali idejo. Zanj ne potrebujemo neke posebne, napredne opreme; zadostuje srednješolski nivo tehnologije. Šele zatem, ko se vse potrdi, ljudje to začnejo raziskovati, da bi dokazali, da deluje, in potem to velja za »znanstveno odkritje«. Toda do odkritja je prišlo že dolgo pred tem; sedaj se mora le potrditi s strogimi, otipljivimi dejstvi v materialnem svetu. Zaključke, do katerih sem prišel v teh zadnjih desetih letih, šele sedaj dokazujejo akademiki, psihologi in fiziologi, katerim moje delo služi kot tema za doktorat ali disertacijo. Zatorej meni ni potrebno dokazovati teh zaključkov v zadnji fazi; drugi so si to že vzeli za svoj posel in to počnejo namesto mene; pri tem pa so tudi uspešni.

Moja naloga je, da odkrivam; učenjaki, ki berejo moje knjige, pa nato moje raziskave dokazujejo na podlagi znanstvenih dejstev in temeljev. Ker uporabljajo znanstveni pristop, jih javnost smatra za tiste, ki so to odkrili prvi. Upravičeno jim pravimo pionirski raziskovalci. Na žalost se ideje ne da patentirati. Raziskoval sem idejo, da lahko otrok v prvih mesecih nosečnosti spremeni spol; takrat je to zvenelo noro in neumno. Nato pa so ameriški znanstveniki opravili študijo in dokazali, da je to res. Naslednja stvar: bil sem mnenja, da je črevesje sposobno sprejemati informacije. Takrat so trdili, da je to popolna neumnost. Sedaj pa so dokazali, da sta tako črevesje kot želodec živčna centra, solarni pleksus pa pogosto deluje kot sekundarni, včasih celo kot primarni možgani. Na voljo imajo vse, vključno z najnovejšo tehnologijo in opremo, vse, razen razumevanja ideje same. Razdelitev dela – pri katerem ima ena stran idejo, druga stran pa jo dokaže – torej konec koncev sploh ni tako slaba zamisel.

R.B. – Znanost je tako ali drugače začela zastopati idealističen položaj.

L.S.N. – Sam tega nimam toliko za idealističen položaj, temveč menim, da je znanost pač začela stopati na področje, ki je včasih pripadalo religiji. Z raziskovanjem subtilnih ravni znanost in religija sčasoma začenjata sodelovati. Na tem področju tako znanost kot religija postaneta sekundarni. Religija pride do zaključkov na podlagi raziskav posameznih mistikov, ki so dobili dostop do subtilnih ravni. Znanost pa počne isto s pomočjo tehnične opreme. Njuni zaključki pa so pravzaprav isti.

R.B. – Tvoj osnovni sklep je, da naj bi bila ljubezen do Boga človekov glavni življenjski cilj. Če oseba postavi karkoli nad ali pred božansko brezpogojno ljubeznijo, bo Univerzum to osebo na nek način naučil lekcije. Na ta svet pridemo preprosto zato, da se naučimo zbirati in razvijati božansko ljubezen. A mnogim ni čisto jasno, kaj to točno pomeni.

L.S.N. – Vsi tvoji cilji se morajo sčasoma združiti v enega. Če se ta glavni cilj ne sklada z osnovnim ciljem celotnega Univerzuma, bo izločen sam po sebi. Gre za naraven dogodek. Celica se lahko osredotoči sama nase, razmišlja o sebi, a hkrati še vedno brezpogojno sledi ukazom organizma, brez kakršnihkoli vprašanj, razlag ali razumevanja. Celica se podreja organizmu zgolj zato, ker se mora. Človek se mora obnašati na enak način z božansko logiko. Če ta logika ni jasna ali jo je težko razložiti, to ne pomeni, da naj bi jo zavračali.

R.B. – Veliko ljudi sploh ne verjame v Boga, preden začnejo brati tvoje knjige; zatorej jim takrat, ko preberejo, da morajo ljubiti Boga, ta koncept zveni zelo abstraktno. Včasih slišim ljudi, kako pravijo, da bi morali, če bi želeli slediti tvojim priporočilom, oditi v samostan.

L.S.N. – Vedno lahko najdeš delček božanske ljubezni v svoji človeški ljubezni, v svoji ljubezni do denarja, ljubezni do hrane, ljubezni do svojih najdražjih. Vsak vektor meri v osnovno smer, primaren tok, osnovni namen. Vsaka situacija, ki se zgodi znotraj Univerzuma, ima v sebi element izvirnega vzroka. Manj kot je tvoja ljubezen odvisna od denarja, dobrega počutja ali želja, bližje je Bogu. Z drugimi besedami, tvoja ljubezen do Boga pomeni povezanost z Bogom; izkusiti moraš enost z Bogom, z njim pa se

lahko združiš le preko ljubezni. Kako ta ljubezen izgleda? Ljubezen, ki v sebi nosi manj pogojevanj, zahtev, strahov in tako dalje, je ljubezen, ki ima v sebi več božanskosti; resnična ljubezen se ne bi smela mešati s površinskimi sloji. Recimo, da imaš rad denar. Nato te oropajo in ves denar izgubiš. Če zmoreš v tej situaciji ohraniti ljubezen, to pomeni, da imaš v sebi nekaj božanske ljubezni. Lahko bi rekli, da se je tvoja človeška ljubezen preobrazila v božansko. Če pa se potem, ko si ostal brez denarja, počutiš, da bi si najraje nadel zanko okoli vratu in se obesil, pomeni, da je bila tvoja ljubezen zgolj slepa zaljubljenost, sla. Če povem še drugače, človeška ljubezen je v glavnem sestavljena iz odvisnosti ali fiksacij; človeška ljubezen ponavadi temelji zgolj na želji, da stvari popolnoma izkoristimo, potrošimo in živimo od velikodušnosti drugih. Božanska ljubezen pa predstavlja dajanje. Več ko dajemo, lažje bomo začutili, kaj je božanska ljubezen. Se pravi, da lahko sebičnemu človeku ali skopuhu predavate o božanski ljubezni kolikor hočete, a je ne bo nikoli razumel.

Človek ne more začutiti, kaj je božanska ljubezen, ko dobi denar, temveč takrat, ko nekaj izgubi, še zlasti, če je to njegovo življenje. Ljudje, ki so blizu smrti, to začutijo. Mnogi začnejo verjeti v Boga in začutijo, da ta neopisljiva ljubezen do Kreatorja postane realnost; vse ostalo v življenju se jim zdi le iluzija in občutki pristranskih čustev in fiksacij izginejo. Resnično ljubezen lahko izkusiš le, če si sposoben izgubiti nekaj, kar ti je izredno dragoceno, in se odpovedati materialnemu blagostanju. Sposoben moraš biti, da se postiš, da zdržiš brez hrane, da skrbiš za druge in da bolj uživaš v dajanju kot sprejemanju. Če si za začetek sposoben storiti to, boš videl, da lahko ta neznana, mitična ljubezen postane realnost. Če si želiš le jemati in trošiti, če si ne želiš skrbeti za druge, če si sebičen, se oklepaš lastne blaginje, slehernega grižljaja hrane in koščka zlata kot svojega glavnega cilja, ne boš sposoben razumeti, kaj je Ljubezen do Boga.

R.B. – Kar si povedal, je splošno znano. Toda v svojih odkritjih si predstavil revolucionarno idejo s trditvijo, da lahko posameznik izvaja verske in duhovne prakse, postane duhovno bitje, a kljub temu škodi svoji duši. In ko nekaj poškoduje človekovo dušo, se to posledično izrazi na njegovem fizičnem telesu; na koncu bosta tako trpela telo in duša.

L.S.N. – Tvoja duša od tega ne bo trpela; a duhovne in verske prakse vseeno ne zagotavljajo, da bo tvoja duša čista; in to je tisto, o čemer sem govoril. Ljudje materialne vrednote (kot so denar, hrana) in božanski aspekt običajno smatrajo za dve nasprotni ali ločeni stvari. Nikoli pa ne upoštevamo, da je tudi najvišje duhovno prizadevanje še vedno del zemeljskega in zatorej nikoli ne more spadati v Božjo kategorijo oziroma se enačiti z božanskim aspektom. Tako se tudi v tem primeru lahko aktivirajo enaki procesi. Mehanizem deluje na isti način, ne glede na to, ali častiš svoj denar in hrano ali svoja načela. Poleg tega pa se je lažje odreči materialnim vrednotam, kot sta hrana in denar; veliko težje se je odreči duhovnosti, sposobnostim ali intelektu.

R.B. – Torej praviš, da je včasih lahko za človeka škodljivo, če se strogo drži določenih verskih pravil ali strogo upošteva določene ezoterične postulate …

L.S.N. – Ni čisto tako. Če se oseba strogo drži svoje finančne politike, služi denar, ga varčuje, obrača, potem to ni slabo in ji ne bo škodilo. Škoditi ji bo začelo v primeru, ko bo denar postal njena prioriteta; takrat se bo sposobna odpovedati ljubezni do svojega naroda, svojih otrok in občutku ljubezni na splošno – vsemu zavoljo denarja. Povedano drugače, če je osebi denar drugotnega pomena in se ga je sposobna odpovedati ali ga žrtvovati zavoljo ljubezni, to ni nevarno. Enako velja za duhovnost. Kaj pomeni, da si pripravljen žrtvovati svojo duhovnost? To pomeni, da odpustiš osebi, ki v tvojih očeh nima prav; zavedati se moraš, da je ljubezen pomembnejša od pravičnosti ali pravice. Če je zate pravica pomembnejša od ljubezni, to kaže na to, da daješ prednost duhovnosti. Če oseba, ki se ukvarja z duhovno ali religijsko prakso, ljubezen postavi na drugo mesto, ji njeno duhovno delo lahko škodi. To se pogosto zgodi verskim fanatikom, katerim so verski in duhovni zakoni pomembnejši od življenja samega, pomembnejši od ljubezni in vsega drugega. To se zgodi tudi, ko so ljudem moralna načela pomembnejša od vsega drugega in se jih držijo celo v smrtno nevarnih situacijah; svojih načel ne bi opustili, ne glede na okoliščine. Obstaja ta neopazna, nevidna črta; če jo oseba prečka, bo začela stopati stran od Boga in Ljubezni, zato da se bo lahko vdajala lastnim konceptom in duhovnemu bogastvu.

R.B. – Srečal sem že ljudi, ki so imeli hude psihične težave, a niso postali verski fanatiki. Ponavadi so sledili kakšnim ezoteričnim, mističnim, najpogosteje vzhodnjaškim naukom.

L.S.N. – Pa si poglejva. Učenec gre v prvi razred. Potem mora iti v drugega in nato v tretji razred. Med odmorom k njemu prihiti prijatelj in mu reče: »Ali veš, kaj vse se učijo v srednji šoli? Preskoči to šolo; ne rabiš je. Pojdiva raje v srednjo šolo.« Približno si lahko predstavljaš, kako bi se to šolanje končalo in kakšen rezultat bi učenca dosegla. Potrebno se je zavedati, da moraš biti čustveno pripravljen, če želiš dobiti in realno razumeti ezoterična znanja, ki primarno izvirajo z Vzhoda in Indije. Da bi lahko razpravljal o kateremkoli pojavu z eteričnih ravni, kot so zunajtelesna, astralna potovanja, stiki z drugimi svetovi, potovanja v spečem in v budnem stanju, moraš najprej zaključiti nekaj razredov osnovne šole. Osnovna izobrazba pomeni, da se moraš čustveno prilagoditi. V sebi ne bi smel imeti nobenih občutkov sovraštva, zavisti, zagrenjenosti, prizadetosti, pohlepa, čemernosti, strahov ali obžalovanj; če ta čustva presežeš, ti to pomaga, da si v harmoniji s svojo okolico. Edini način, da se duši ne zmeša, ko doseže eterične, nevidne ravni, je duša v harmoniji, duša brez vsakršne agresije.

Mnogi ezoterični strokovnjaki nudijo nekako nepremišljene, prenagljene in surove informacije, ki se ne skladajo s posameznikom, kateremu so namenjene; če se oseba še vedno oklepa zamer, je nezadovoljna, pohlepna in zavistna, jo lahko takšne informacije ubijejo. Kakšen je torej najbolj verjeten scenarij, ko takšna oseba dobi dostop do teh ezoteričnih skrivnosti? Najverjetneje se bo za te informacije zaprla, in to je tudi njena edina rešitev. Tako lahko še naprej obiskuje te šole, ne da bi prišla do kakšnih vidnih rezultatov. Večina ezoteričnih šol deluje, kot da posredujejo znanje, a v resnici na koncu svojim učencem ne dajo nič drugega kot kup problemov. Teoretično bi človek lahko preskočil prvi razred; vendar pa si tega ne more privoščiti vsak.

R.B. – Katera so tista čustva, ki so po vašem mnenju v moderni družbi najbolj škodljiva in najbolj zavirajo rast božanske in brezpogojne ljubezni?

L.S.N. – Bližje si ljubezni, bolj nevarno je v sebi nositi agresivna čustva. Najbolj nevarna so čustva, ki so usmerjena proti ljudem, ki jih imamo radi; to so ponavadi čustva prizadetosti ali občutki sovraštva; prav tako je nevarno, če obsojamo svoje starše, brate in sestre, sebe, svoje otroke in svojega partnerja. Eno je, če zavidamo nekomu ali v sebi nosimo zamero do nekoga iz »soseščine«; če pa v sebi nosimo zamero do sebe ali svojih staršev, je to nekaj čisto drugega. To je prava katastrofa. Ključno torej ni toliko to, kakšno obliko čustev doživljamo, temveč to, proti komu so ta čustva usmerjena.

R.B. – Nekateri filozofi pravijo, da je težje ljubiti osebo, ki nam je blizu in s katero živimo, kot pa je ljubiti cel preostali svet.

L.S.N. – To pa zato, ker nam največjo bolečino zada človek, ki nam je blizu. Več imaš ljubezni v sebi, močnejše čiščenje te čaka. Ko izkusimo ogromno ljubezni, se moramo zavedati, da z njo pride tudi ogromno bolečine. Zaradi tega naj bi nam ljudje, ki so nam dragi, povzročili največ bolečine in gorja. Če si pripravljen sprejeti to bolečino, boš s tem pomagal notranje rasti tako sebi kot svoji ljubljeni osebi. Bolečina nam ponavadi omogoči, da se odmaknemo od določenih stvari; zagotovi nam neke vrste prelom, ločitev. Zelo pomembno je, da se na bolečino pravilno odzovemo. Na prvem mestu je to, da v trenutku, ko ti je odvzeta človeška sreča, v sebi obdržiš božansko iskro. Povedano drugače, ohraniti moraš svoje sočutje, dobrohotnost in sposobnost odpuščanja. Kot drugo, delati moraš na tem, da razviješ samodisciplino in lastno vodstvo, kot tudi na tem, da vzgajaš in vodiš druge. Če se na bolečino ne odzoveš, zapadeš v depresijo. Na čisto vsako obliko stresa, ki ga doživiš, se moraš odzvati, moraš odreagirati; paziti moraš le, da to narediš na pravi način. Če ti nekaj ni všeč, se moraš spremeniti sam. Zapomniti si moraš, da je sprememba samega sebe najboljša sprememba, saj je stanje tvojega polja identično tvojemu psihološkemu stanju. Tvoje polje pa nato določa vse, kar se dogaja okoli tebe. Če povem še drugače, celoten vzročno-posledični mehanizem sveta, ki nas obdaja, je povezan s posameznikovim notranjim stanjem. To, kar sem v svoji notranjosti, določa, kaj se bo dogajalo okoli mene, v zunanjosti.

R.B. – Opazil sem, da ko ljudem omeniš Boga, to največkrat vzpodbudi vprašanje: Kako je lahko Bog tako krivičen? Mnogi se sprašujejo, zakaj mora prijetna oseba, ki hodi v cerkev in na zunaj živi pravilno, trpeti, zboleti in izkusiti toliko stisk, medtem ko je nek tat ali kriminalec bogat, finančno in fizično se mu dobro godi?

L.S.N. – Najprej si moramo priznati, kaj se skriva za konceptom pravičnosti. Človek si ponavadi ta koncept ustvari sam. Na podlagi česa? Recimo, da v Stari zavezi prebereš, da če boš upošteval vsa predpisana Božja navodila, bodo tvoji sorodniki dolgo in lagodno živeli, ti pa boš zdrav in brez kakršnihkoli težav. To predstavlja določen format; temu ustrezno podobnost lahko najdemo tudi v starodavni indijski filozofiji. Če varaš in kradeš, boš za to kaznovan, v tem ali naslednjem življenju. Obstajata torej dve razlagi: 1) Bog ni pravičen; 2) Bog je pravičen, le mi se njegove pravičnosti ne

zavedamo. Ali odplačuješ za nekaj, kar si storil v preteklem življenju ali pa v sebi nosiš nekaj, kar moraš še predelati; tvoje težave so lahko prisotne na subtilni, tebi nevidni, a vseeno prisotni ravni. Čisto vse lahko razložimo tudi brez tega, da vpletamo pretekla življenja. Predpostavimo, da se v tvoji liniji prednikov nahaja neka negativnost; ni nujno, da jo opaziš v zunanjih življenjskih okoliščinah. Stvari, ki se ljudem dogajajo, ne določa površinski sloj zavesti, temveč skrivna raven zavedanja, ki je globoko v nas. Tako imamo navadno v sebi stvari, ki niso očitne in se ne manifestirajo v tem, kako delujemo na zunaj. Toda te stvari, ki se skrivajo globoko v nas, lahko odkrijemo, če opazujemo dogodke in stvari, ki jih doživljamo na zunaj; ti pripetljaji in dogodki se zgodijo kot posledica našega notranjega stanja. Preden torej presodimo, ali je Bog pravičen ali ne, moramo sploh razumeti, kaj pravica je. Če na stvari pogledamo z božanskega vidika, obstaja le ena pravica: če se človek giblje proti Bogu, bo pod stalno zaščito. Enako velja, da bo človek brez zaščite, če se bo od Boga oddaljeval. Je to pravično? Da, izgleda pravično. Lahko to najdemo v Stari zavezi? Da, to znanje lahko najdemo v Stari zavezi, ne pa v vzhodnjaških naukih. Kaj sploh pomeni, da se gibljemo proti Bogu? Boga lahko odkriješ preko občutka ljubezni. Človek bo napredoval, če mu bo občutek ljubezni pomembnejši od vseh materialnih ali duhovnih vrednot in celo od življenja samega. Božanska logika deluje v prid Bogu. Človeška logika deluje v prid človekovemu blagostanju, v prid njegovemu telesu in življenju. Ljudje velikokrat počnejo stvari zgolj zato, da bi se ponašali in si nabirali točke, upajoč, da bodo dobili nagrado ali kakšno korist od Boga; potem pa znorijo, ko Bog v zameno njihovo fizično telo podredi trpljenju in neprijetnostim. Bog s tem, ko naše fizično telo prestaja nelagodje ali trpljenje, rešuje našo dušo in naše občutenje ljubezni. Za razliko od nas Bog lahko vidi stanje naših skritih, duhovnih struktur; tako ve, kaj moramo preseči, da ohranimo to božansko ljubezen. Mi ne vidimo teh duhovnih struktur, saj nam je tako videnje le redko dano. Zatorej božanske logike ne moremo nikoli v celoti dojeti ali si jo predstavljati. Nesmiselno bi bilo, da bi se obremenjevali zaradi tega ali da bi Bogu postavljali kakršne koli obljube ali pogoje. Logike ljubezni se ne da uničiti; večna je. Izviramo iz Boga in k Bogu se bomo vrnili. Če imamo težave na fizični ravni, to nakazuje na pomanjkanje ljubezni v naši duši. Ni važno, kako nedostojno se človek vede na zunaj, če je v duši harmoničen, bo še vedno varovan od zgoraj. Seveda pa ta zaščita ne bo večna, če bo s temi starimi vedenjskimi vzorci nadaljeval; če na zunaj nek način obnašanja ponavljamo, se bo le-to slej ko prej usidralo in shranilo znotraj nas. Tako bo goljuf ali lopov slej ko prej moral požeti to, kar je sejal. Če obsojaš druge ali če materialne ali duhovne vrednote postavljaš pred Boga, boš slej ko prej obsojen na težave.

R.B. – V svojih knjigah si pisal, in to dejstvo je že kar dobro znano, da lahko občutje ljubezni v materialnem svetu najbolj jasno zaznamo skozi ljubeznijo matere do svojega otroka. Z drugimi besedami, materinska ljubezen je dokaj brezpogojna; vendar tudi tu obstaja druga plat medalje, to je, kot si rekel, takrat, ko so starši pretirano vezani na svoje otroke in jih obožujejo. Je res lahko starševske naklonjenosti in ljubezni tudi preveč?

L.S.N. – Vedno je preveč navezanosti, četudi je ta minimalna. Nikoli pa ne more biti preveč ljubezni. Za kaj torej gre? Gre za to, kakšna načela vodijo mater v njeni ljubezni

do otroka. Kakšne kvalitete skuša vzbuditi v njem? To je vprašanje, ki si ga mora mati zastaviti.

R.B. – In kje je tista tanka linija med ljubeznijo in navezanostjo na otroka?

L.S.N. – Če na svet gledamo v napačni luči, naš odnos do drugih ne more biti harmoničen. Mati z napačnim pogledom na svet ima lahko rada otroka, a obenem ga bo s tem nehote in nevede ubijala.

R.B. – Kakšni bi bili tipični primeri tega?

L.S.N. – Mati se mora vprašati, kaj si želi videti v otroku. Kaj poskuša mati izvleči iz svojega otroka? Če si mati želi, da bi bil njen otrok pametnejši od nje, inteligentnejši, bolj nadarjen itd., potem bo pričakovala, da bo otrok sposobnejši, spretnejši in bolj izobražen, izpopolnjen. Osredotočila se bo na njegove sposobnosti in pričakovala, da bo izpopolnil svoje spretnosti in talente. Če mati želi, da njen otrok živi dobro in v obilju, se bo osredotočila na njegovo življenje. Poskušala mu bo priskrbeti varno življenje, dajala mu bo denar, sladkarije, hrano, dobra oblačila in tako naprej. Bolj ko se bo mati osredotočala na otrokovo življenje ali spretnosti, bolj uničevalno se bo to odražalo na njegovem življenju in sposobnostih. Če povem drugače, kako naj bi ljudje ravnali drug z drugim? V Novi zavezi piše, da naj bi se do drugih obnašal tako, kot si želiš, da bi se drugi obnašali do tebe. Spomnim se, da je ta zamisel zapisana tudi v Stari zavezi.

R.B. – V midraših piše, da naj bi judovskega modreca Gilela nekoč vprašali: Ali lahko pojasnite bistvo Tore, medtem ko stojim na eni nogi? Odgovoril je: Da, bistvo Tore je, da moraš z drugo osebo ravnati tako, kot ravnaš sam s sabo; vse ostalo so samo razlage in pripombe k tej ideji.

L.S.N. – Nova zaveza pravzaprav ponavlja veliko stvari iz Stare zaveze, le poudarek je nekoliko drugačen. Vsaka trditev, četudi je bila čisto upravičena in potrebna pred tri tisoč leti, potrebuje neko vrsto preoblikovanja, da bi se prilagodila sedanjemu času. Obstaja pregovor, da moraš z drugim človekom ravnati enako, kot bi ravnal s seboj. Kaj to pomeni? Pomeni, da moraš izpolniti osnovni namen – to je, da presežeš vsako obliko zavisti, sovraštva ali agresije; zmanjševati moraš svojo agresivnost, pogojevanje, krajo in podobno. Ko pride na vrsto naslednji korak, v sebi nimaš več nobenega sovraštva in gibati se moraš proti ljubezni. Kako se gibaš v smeri ljubezni? Tu moraš zavzeti nekoliko drugačen pristop; pot do ljubezni vodi skozi samoomejevanje, da se znaš zadrževati, včasih pa se moraš podrediti tudi zelo strogemu režimu. Kot prvo moraš torej z drugimi ravnati tako, kot ravnaš s seboj, in jim ob tem tudi pomagati, da začutijo lastno božansko iskro. Če se torej vrneva k tvojemu lastnemu otroku, ne bi ga smel pretirano hraniti, temveč ga omejevati, kaznovati, a ga ob tem nikoli ne nehati ljubiti. Nekatere matere s svojimi otroki ravnajo le tako, kot si želijo, da bi otroci ravnali z njimi, ko bodo ostarele. Povedano drugače, mati si želi, da bi jih otrok nosil v naročju, jo poljubljal, objemal, ji kupoval vse vrste dobrot in dobrin; na tak način ravna mati z otrokom v upanju, da bo nekega dne tudi on tako ravnal z njo. A mati se ne zaveda, kako takšno ravnanje vpliva na otroka; s tem, ko ga veže na materialne

vrednote, ga ubija. V tem pomenu bi tako težko v celoti izvršili ta pregovor, da naj bi z drugimi ravnali tako, kot si želimo, da drugi ravnajo z nami. Ta fraza ne opredeli, kako naj bi človek pravzaprav ravnal z drugim človekom. V sebi bi morali negovati in čutiti Božje bistvo, medtem ko bi pomagali drugim, še zlasti svojim otrokom, da počnejo isto. Šele takrat lahko začenjaš razumevati Kristusovo misel, da so naši najbližji naši najhujši sovražniki. Z »naši najbližji« je mislil na ljudi, ki nas pretirano hranijo, skačejo okrog nas, nas obožujejo in s tem, ne da bi vedeli ali hoteli, ranijo našo dušo. Na ta način starši velikokrat nehote škodijo svojim otrokom. Mati bi se morala naučiti ljubiti svojega otroka, obenem pa med sabo in njim vzdrževati določeno mero distance.

Kaj so včasih počeli kralji? Če so videli, da njihov kraljevi rod izumira, so bodočega kralja, da bi preprečili njegovo smrt, dali v rejo kmečki družini, kjer so bile njegove ambicije in fizično ugodje zmanjšani. Takšna osnova mu je kasneje omogočila, da je bival v sozvočju s sabo in svetom okoli sebe. A kralj sam si ni želel, da bi z njim ravnali kot s kmetom, tega ni dopustil. Zakaj je torej svojega otroka poslal, da odraste v kmečki družini? Zato, ker bo kralj postal šele takrat, ko bo v kralja zrasel; kot otrok še ni kralj in ne pripada mu kraljevska oskrba.

Dandanes smo torej drugačni in svoje razumevanje tega, kako ravnati z drugimi, moramo nadgraditi in razširiti. Po eni strani si želimo stvari, ki bodo koristile našemu blagostanju, kot je na primer življenjska varnost in boljše sposobnosti; vse to so človeške želje. Po drugi strani v življenju nočemo nobene nemilosti, ponižanja ali bolezni, prav tako nočemo umreti; a vendar je to tisto, kar nam čisti dušo. Če si v življenju želimo le bogastva in uspeha, se bo vedno našel nekdo, ki nas bo oropal, prevaral, ali pa se bo našlo nekaj, zaradi česar bomo zboleli. Če se ne pomikaš proti Bogu prostovoljno, boš k temu prisiljen skozi bolečino. Je torej bolečina v medsebojnih odnosih potrebna? Je. Določena mera bolečine je v življenju potrebna; odveže te od stabilnosti, odvisnosti itd. Če torej mati želi pravilno vzgojiti svojega otroka, se mora naučiti zanj vzpostaviti pravilno okolje, v katerem bo lahko živel v prihodnosti. In v nekaterih primerih mati otroka mora izpostaviti bolečini, mu dati občutek bolečine in ga v nekaterih primerih izpostaviti krivičnosti ter ga obenem naučiti, kako se s temi stvarmi spoprijeti.

R.B. – Na enem od predavanj si omenil nekaj, kar se sklada z vzhodnjaškimi in budističnimi nauki; rekel si, da ženino vedenje zelo močno vpliva na moževo stanje. Z drugimi besedami, 80 odstotkov ženinega vedenja določa stanje moža, ki živi z njo. Ženska je duša družine; na svojih ramenih nosi ogromno duhovno odgovornost.

L.S.N. – Nobene odgovornosti ne nosi. Koncept odgovornosti predpostavlja zahteve. Če skušaš nekaj razumeti z vidika zahtev in odgovornosti, ne moreš nikoli nič zares razumeti. Družina je zveza ljudi, katere namen je podaljšati družinsko linijo in spočeti otroke. Kdo v družini da rojstvo otroku? Ženska. Zatorej je osnovni element družine ženska. Tu ni nikakršnih odgovornosti, zahtev ali pogojev; gre le za biološko dejstvo. Ker ženska daje rojstvo, potrebuje dodatno energijo; močnejša mora biti od moževe. Bog je dal ženski močnejšo energijo, tako da lahko od nje jemljejo otroci. Opazil sem, kako otroci žensk, ki preveč pozornosti namenjajo delu in karieri, začenjajo obolevati.

To ni slučajno, tu ni nobenih naključij. Ženska močnejša energija tako vpliva na njene otroke; preko otroka in nje same pa vpliva tudi na njenega moža.

Če ženska živi neharmonično, bo to povzročilo težave njeni družini; težave z zdravjem in slabo usodo bodo imeli tudi njen mož in otroci. Tu je treba upoštevati še nekaj: naj bo energija nekoga še tako močna, ne mora biti močnejša od informacije; subtilne, fine informacije nadzirajo in upravljajo z energijo. Na energijski ravni je tako ženska močnejša od moškega, na informacijski ravni pa je moški močnejši od ženske, to velja, če ima moški pravilen pogled na svet in ženska pravilno energijo. Če pa je moški pogled na svet napačen, bo to potemtakem vplivalo na energijo ženske in ženska ga bo s svojo energijo ubijala. Moški bo tako dobil točno to, kar si zasluži.

R.B. – V eni izmed knjig si omenil, da se v vsaki sekundi življenja ali približamo Bogu ali pa se od njega odmaknemo in da se moramo ves čas truditi zbirati in razvijati Božjo ljubezen v sebi. Kaj skušaš povedati s tem?

L.S.N. – V vsakem delčku sekunde se Univerzum razširi. Širjenje je uničenje. Uničenje pomeni izgubo. V vsakem delčku sekunde naša duša torej izkusi bolečino izgube. Če smo v našem vsakdanjiku navajeni, da se na bolečino odzivamo s sovraštvom, obsojanjem in zagrenjenostjo, to pomeni, da v vsakem delčku sekunde napadamo Univerzum. To sproži program samouničenja, ki povzroča bolezni, hitrejše staranje in smrt.

R.B. – Pogosto omenjaš, da je glavni problem zahodne družbe ta, da ni sposobna sprejeti izgube svoje prihodnosti, da družbo preveč skrbi za njeno prihodnost. V skladu s tvojim izrazoslovjem uporabljaš izraz: vezanost na prihodnost. Kaj misliš s tem?

L.S.N. – Če vzamemo za primer človeške vrednote, najsi bodo materialne ali duhovne, ko sčasoma vstopaš v vse bolj subtilne ravni, vse bolj spoznavaš, kako so med seboj povezane stvari, ki na zunanji ravni ne bodo nikoli združene. Ko se osredotočimo na človeško srečo, najsi bo duhovna ali materialna, izgubimo ljubezen. Zatorej velja, da bolj ko je fina in subtilna raven, na katero se navežemo, bolj nevarno je to za nas. Človek lahko na zunaj deluje zelo pohlepno, a če je na znotraj čist, je njegova energija ljubezni ogromna in mu ta nagnjenost v tem trenutku ne bo škodila. Težave se ne pojavijo takoj. Če povem drugače, tvoja fiksacija na človeško srečo je bolj nevarna za tvojo notranjost, kot se to kaže na zunaj. Vse vrednote imajo svoja semena zasajena v prihodnosti. Vezanost na prihodnost je tako seme vseh tvojih težav; to seme se bo kasneje razraslo z vse bolj naraščajočo silo. Recimo, da se rodi otrok; v svoji duši ima veliko ljubezni in želi si hrane, lepih oblačil, denarja, sposobnosti in uspešnega življenja. Lakomno si jemlje vse te stvari in razmišlja le še o njih; in še vedno se dobro počuti. Zakaj? Ker ima v sebi pravi rezervoar ljubezni in njegova navezanost na človeške vrednote še ni poniknila na subtilne, nevidne ravni. Zato plani po tej sreči, se bori zanjo in vse poteka v redu. Otroka je potrebno naučiti, kako brzdati svoje želje, da zavoljo lastnih užitkov ali osebnega zadovoljstva ne pritiska na druge, kako vzpostaviti pravilne prehranjevalne navade, se ne prenajedati, kako se naučiti odpuščati in v sebi ne nositi zamer do drugih. Otrok bo zelo hitro porabil ves svoj potencial ljubezni, če

bo kršil zakone, ki mu pomagajo vzdrževati ljubezen, ki ga na koncu reši in mu dopušča, da na površju počne vse, kar si želi, ne da bi moral za to trpeti.

Starši včasih pojedo, če lahko tako rečemo, potencial ljubezni lastnega otroka do te mere, da se otrok rodi z nezadostnim rezervoarjem ljubezni. Za takšnega posameznika je nevarno, da denar sploh ima, naj ga bo še tako malo. Razmeroma srečna usoda bi lahko bila prav tako pogubna. Človekovo dobrohotno življenje bo povzročilo nore izbruhe ljubosumja, katerim bodo sledile bolezni, smrt itd. Kaj lahko torej zaključimo na podlagi tega? Rezervoar ljubezni je pičel, saj na subtilni, nerazpoznavni ravni že obstajajo določene vezanosti in fiksacije. Kaj se trenutno dogaja celotni človeški rasi? Svetovne religije so človeštvo oskrbele z ogromnim rezervoarjem ljubezni; pred več tisoč leti je ogromno število ljudi izbiralo samoto, izolacijo, samostane in strogo samoomejevanje, ter se s tem odreklo vsem svojim človeškim ugodnostim in vrednotam. Presenečen sem bil, ko sem zvedel, da so še do konca prejšnjega stoletja družine v Rusiji prvorojenca dajale v samostan; ni bilo važno, ali je bil otrok lep, neprivlačen ali nadarjen. Prvorojenec naj bi molil k Bogu za odpuščanje vseh družinskih grehov. Trenutno si ne moremo niti predstavljati, kako verni smo bili vsi do pred sto ali dvesto leti. Svetovne religije so nas oskrbele z močnim potencialom in rezervoarjem ljubezni; sprejeli smo ga in vsega potrošili. V tem času vsi razmišljajo le o denarju, ugodju in o tem, kako naj si izpolnijo želje; rezervoar ljubezni pa izginja. Ljudje vse bolj spominjajo na otroke, ki so prikrajšani za starševsko ljubezen. V takšnih primerih je ogrožena vsakršna oblika sreče v človekovem življenju. Če takšna oseba želi preživeti, se mora naučiti vzdržati in omejiti v lastnih prehranjevalnih navadah, v svojem sovraštvu do drugih, v svojih ambicijah in zamerah. Morala bi se omejiti na najglobljih in najsubtilnejših ravneh. Subtilne ravni ali sloji so neposredno povezani s prihodnostjo. Zatorej se moraš rešiti vseh svojih strahov, obsojanj in čemernosti, saj so to prvi indikatorji, da postajaš obseden s prihodnostjo. In to je veliko težja naloga, kot je odpustiti, se rešiti zamer in prizadetosti.

R.B. – Kako lahko človek razvije božansko ljubezen v vsakodnevnem življenju; toliko je raznih abstraktnih konceptov, življenje pa je naporno in nemirno. To še zlasti velja za zahodni svet, kjer industrijski način življenja zahteva, da ogromno svoje energije vložimo v zunanji svet. Preveč časa moramo nameniti za to, da skrbimo za stvari, kot so bančni račun, za to, da pravočasno plačamo položnice, da ne zamudimo v službo in tako dalje. Kakšne praktične nasvete lahko ponudiš?

L.S.N. – Praktična priporočila so zelo preprosta. Na prvem mestu moramo razumeti, da imamo civilizacijo (v tem primeru zahodno), ki deluje tako, da je človek prikrajšan za stik z bogom; takšni civilizaciji grozi propad. Tri tisoč petsto let nazaj je Bog Hebrejcem dejal, naj en dan v tednu posvetijo Njemu; na ta dan človek ne sme delati ali biti zaposlen z ničimer drugim kot z razmišljanjem o Bogu in s predanostjo molitvi. Tako religija kot država sta ljudem omogočili možnost, da razmišljajo o bogu; zato so Judje uspeli preživeti in živeti dalje. Strukture v državi se sedaj gibljejo v nasprotno smer, človek se mora osredotočati na svoje vsakodnevne težave; takšen režim, namesto da bi sodeloval pri možnosti izkustva božanskega v sebi, človeka prikrajša za to sposobnost. Posledično je takšen sistem obsojen na izumrtje in izginotje. Če mora biti tvoj um ves čas zaposlen z materialnim blagostanjem, težko razmišljaš o čemerkoli

drugem kot o tem, kako boš plačal najemnino. Zahodna civilizacija je človeka prisilila v takšen način razmišljanja. Ta proces traja desetletja, ne stoletja ali tisočletja. Težavo je torej najprej potrebno rešiti na državni ravni. Potrebovali bi zakone, ki bi, če že ne zapovedovali, vsaj dopustili ljudem, da razmišljajo o božanskem. To dejstvo morajo prepoznati psihologi, filozofi in sociologi; drugače je družba pogubljena. Dandanes si lahko vsak vzame nekaj prostih večerov, da se posveti lastni duši. Pri tem gre za to, da se omejimo pri hrani, seksu in ambicijah; kar obsega tudi molitev ter občasno postenje. Človek mora spoznati, da ni najpomembnejši bančni račun, temveč to, v kakšnem stanju je njegova duša. Ta duša je sposobna ljubiti in odpuščati, biti radostna preprosto zaradi dejstva, da se iz dneva v dan vse bolj polni z občutkom vse večje ljubezni.

R.B. – V času vojne je zelo poznan rabin, potem ko je videl vse trpljenje svojega naroda, prenehal verjeti v Boga. Dejal je, da Bog ne obstaja, saj če bi obstajal, ne bi dopustil takšnih grozot. In kasneje je ogromno ortodoksnih Judov izginilo iz evropskega naroda. Veliko ljudi se je držalo tradicij Vzhodne Evrope. Kaj vidiš kot vzrok tega? Judovski narod ne samo, da je moral prestati katastrofo, temveč je bil skoraj izbrisan pred dva tisoč leti. Celo na svoji lastni zemlji v Izraelu še do tega dne Judje živijo dokaj problematično in zapleteno življenje.

L.S.N. – Za začetek preučimo tradicionalno vzhodnjaško razumevanje karme. Pravi, da težka usoda tega življenja nakazuje napačna ravnanja v prejšnjih življenjih. Če je usoda Judov takšna, bi torej to pomenilo, da so v prejšnjih življenjih kradli, ubijali in z ljudmi ravnali nevredno. Vse to zveni logično, če sledimo stari indijski tradiciji. Vendar pa se v resnici to ni zgodilo. Oglejmo si judovsko vero. Bog je jasno razložil: »Če boš izpolnjeval moje zakone, te bom ščitil, pregnal bom druge narode, pomagal ti jih bom izgnati, bil boš zdrav in tvoji dnevi se bodo podaljšali.« Na koncu so bili najbolj goreči verniki tisti, ki so bili uničeni. Kje sta torej tu logika in pravičnost? Če gledamo na stvari s klasičnega stališča judovske interpretacije, ne moremo ničesar razložiti.

Upoštevati moramo naslednje dejstvo. Pravoslavje ni nikoli omenilo, da lahko ljudje, ki pridejo v pravoslaven tempelj, zatem hudo zbolijo, so hospitalizirani, dobijo duševne motnje itd. Pisal sem o tem, saj lahko tako odvrneš in ustrašiš vernike. A v resnici gre za nadvse pozitiven proces. Če je človek v sebi usmerjen proti materialnemu namesto k ljubezni, bodo v njem nastala ogromna protislovja in neskladnosti. Vse to lahko pripelje tudi do smrti v času krsta ali celo v najmanjšem stiku z Bogom. Ni sicer potrebe, da bi te mehanizme javno razglašali, a ljudje morajo imeti vsaj osnovno znanje in razumeti, da te stvari obstajajo ter delujejo. Pravoslavna vera prav tako ni nikoli omenila, da je kar veliko število menihov znorelo, zbolelo ali umrlo, ko so začeli aktivno moliti. Tudi to je dejstvo, čeprav slabo poznano. Bral sem knjigo o tem, kako je Seluon Afonski opisoval te težave. Ker te knjige ni izdala pravoslavna cerkev, je polna nenavadnih informacij. Vse to nakazuje na to, da med tem, ko si prizadevamo, da se usmerimo k Bogu, ne moremo računati na zastonj stvari; gre za kar nevaren proces. Ta proces zahteva, da izvršiš in razumeš določen vzorec. Ko se je sveti Seluon Afonski obrnil na Boga, je prejel odgovor: Naj tvoj um ostane v peklu. Imel je občutek, da se mu bo zmešalo; začele so se mu pojavljati težave. Vse to je pravzaprav pomenilo (podal bom svojo razlago), da te prizadevanje k Bogu

popelje na subtilne, nevidne ravni; te ravni so neposredno povezane s tvojo osnovno človeško zemeljsko srečo. Te subtilne višje plasti so povezane s tvojimi osnovnimi željami in zavestjo.

Med molitvijo se moraš torej naučiti ustaviti svojo zavest skupaj z ambicijami, nameni in željami. Če ti to ne uspe, si v času molitve izpostavljen nevarnosti. Zgoraj omenjena knjiga pravi: »Ustaviti moraš delovanje svojega uma in svoje namene, saj so le-ti zate v času molitve nevarni.« Kaj so tvoji nameni? Namen je tvoj cilj, tvoja želja, tvoja prihodnost. Povedano preprosto, z mojim osebnim raziskovalnim besediščem, ko začne človek moliti k Bogu za daljše časovno obdobje, se sooči s težavo s prihodnostjo. Njegov stik s prihodnostjose pojača in to predstavlja tveganje. Da bi se izognil tej nevarnosti, mora prekiniti svoj stik s prihodnostjo. To stori tako, da opusti tiste stvari, ki ga povezujejo s prihodnostjo; to pa so naše želje, naš um, cilji, hrepenenja in nameni. Zatem se največkrat postavi vprašanje: Zakaj so se ljudje, ki so redno molili k Bogu, tako strogo ravnali po nekih načelih; tako, da so se že skoraj mučili. Zato, ker so mislili, da jim bo to pomagalo. Vprašamo se lahko tudi naslednje: Morda drugače niso mogli živeti? Ste kdaj pomislili na to? Zakaj se je menih, bolj ko je bil duhoven in bolj ko je molil, bolj mučil? Menih se je držal strogega režima, ker bi njegov vse večji stik s prihodnostjo povzročil močnejšo navezanost in osredotočenost na človeške vrednote; zato se je moral držati vse strožjega režima. Drugače bi se osredotočil na človeške vrednote, duša pa bi začela izkušati težave, ki bi vodile do fizičnih bolezni in smrti. Zato se je toliko svetnikov in svetih mož priklenjalo na verige, klečalo in bedelo.

Če se človek preko molitve približa višjim duhovnim vrednotam, je izpostavljen veliko večji nevarnosti, kot če bi le preprosto kopal po blatu ali počel grobo materialno delo. Povedano drugače, Bog je zelo resen in nevaren proces, ki lahko močno pojača tvoje možnosti, želje, sposobnosti, s katerimi napredujeta tvoj intelekt in duhovnost. Da bi torej lahko nenehno težili k Bogu in ohranjali ta prizadevanja, moramo vsake toliko časa izločiti stvari iz svoje duše, tako da smo telesno prikrajšani. Če ti to ne uspe, se bo tvoja odvisnost od subtilnih, nevidnih ravni povečala. Če se torej zazremo v hebrejski narod pred tri tisoč petsto leti, lahko vidimo, da so bile velike resnice tistega časa potrebne, racionalne in upravičene. Postavi se torej vprašanje: Kaj je bil namen Jezusovega prihoda? Zakaj je potem, ko je ponovil vse, kar je bilo že rečeno pred njim, začel govoriti o drugih stvareh? Zakaj se prva zapoved začne z besedami: »Blagor ubogim v duhu«? Najverjetneje so v judovstvu ostale stvari, ki niso bile dokončane ali izpolnjene. Že s čisto površno analizo lahko ugotovimo, da zadeve povezane z duhovnostjo še vedno niso razrešene. Kako lahko presežeš svojo vezanost na duhovnost? Ne judovska in ne krščanska vera ne nudita te možnosti. Vendar pa nam krščanska vera skozi Jezusa ponuja razumevanje, da duhovnost ni naš primarni višji cilj. Kristus nam je dejal, naj ne razmišljamo o jutrišnjemu dnevu ter da so ubogi v duhu blagoslovljeni. Duhovnost prihaja do nas tudi preko knjig in komunikacije. Rečemo lahko torej, da tema odvisnosti od duhovnosti in prihodnosti še ni presežena. In v takšnem primeru judovski narod mora občasno skozi faze čiščenja duše, da bi lahko fizično preživel. Duša se čisti z omalovaževanjem, ponižanjem lastne usode, fizičnega telesa, življenja itn. Zapomniti bi si morali, da judovski narod v energijskem smislu igra starševsko vlogo moderni civilizaciji. Tako lahko pridemo do nekaterih zaključkov. Da bi lahko preživela celotna civilizacija, mora duša hebrejskega naroda

ohranjati stik z Bogom; povedano drugače, neprestano se mora čistiti. Če hebrejskemu narodu ne bo uspelo preseči vezanosti na duhovnost, bo obsojen na nenehna fizična ponižanja skupaj s ponižanji usode in dostojanstva.

R.B. – Glavna težava judovskega naroda je torej njegova obsesija ali fiksacija na prihodnost in duhovnost.

L.S.N. – Pregledoval sem pacientko, katere hčerka je bila zelo verna. Tej ženski sem razložil, da energija njene hčerke jasno kaže, da hčerkina vera služi kot njena odrešitev in zaščita. Bog je obljubil, da te bo varoval in ti dal dolgo življenje, če boš verjel vanj, če boš izpolnil vse njegove prerokbe, med Sabatom ne boš počel ničesar drugega in boš jedel le čisto hrano. Kaj naj bi pomenil stavek »Bog me bo varoval«? Ta misel je bila veljavna in primerna pred tri tisoč leti. Kaj pomeni ta stavek danes? Od takrat je človekova energija postala veliko močnejša. Če človek reče »Bog me bo varoval«, se pri molitvi osredotoči na svoje življenje in želje. Zatorej pričakuje, da se bodo njegove želje izpolnile.

Pravoslavni ljudje, ki molijo k Bogu, so prepričani, da se bodo njihove želje izpolnile in da jih bo Bog varoval; ko torej molijo k Bogu, se vedno bolj osredotočajo na čaščenje svojega življenja in svojih želja. Takšna oblika molitve poveča tvojo vezanost na človeški vidik in ne zaustavi tematike želja, življenja in prihodnosti. Z drugimi besedami, verjameš, da te Bog mora zaščititi v prihodnosti. Naj se sliši še tako čudno, Bog judovski narod s tem, da ga podvrže masakrom in ponižanjem, ščiti in rešuje. Če teh ne bi bilo, bi judovski narod izumrl, izginil z obličja zemlje.

R.B. – Imam osebno vprašanje. Kar nekaj časa sem živel kot menih v indijskem templju. Tam so bila kar stroga pravila. Še vedno sledim nekaterim zapovedim. Dejal si, da bližje kot je človek Bogu, bolj se bo moral odreči zemeljskim stvarem. Toda pred tremi leti si mi svetoval, naj zamenjam svoj način življenja, tako da bom bolj prizemljen in materialen.

L.S.N. – Judovski narod ima značilno lastnost, to je neverjetno visok pragmatizem. Zakaj so vsi bančniki judovskega porekla? Zato ker imajo neverjeten praktičen čut; brez vsakršnega idealizma. Le jasen pragmatizem. Da si lahko popoln realist je velik dar. Bančnik mora biti popoln realist, popolnoma stvaren. Vzemimo za primer človeka iz Rusije: pride lahko do ogromnega števila novih idej in z njimi zasuje vse in vsakogar. Jud bo v nasprotju z njim dejal, da je vse v redu in bo še naprej počel točno to, kar je v resnici potrebno v dani situaciji. Zakaj tako? Ker je Jud veliko bolj stvaren kot Rus. Rus se bo vedno zapičil v ideje, ustvarjal teorije, kot je npr. komunizem. Zopet se lahko vprašamo zakaj? Od kod izvira ta praktičnost judovskega naroda? Zakaj so vsi bančniki Judje? Razlog je naslednji: ko je človek preveč osredotočen na duhovnost, se mora uravnovesiti z drugo skrajnostjo: npr. s tem, da se vse bolj ukvarja s posvetnimi stvarmi. Božanski vidik tako ostaja na sredi med tema skrajnostma. Zaobjema tako materialno kot duhovno plat.

Judovski narod je torej preveč osredotočen na duhovnost; zatorej mora, da bi lahko preživel, sočasno nadaljevati s pragmatizmom, praktičnostjo in podjetnostjo. To na

nek način tudi rešuje narod. Na eni strani torej pragmatizem in stvarni pristop služita kot odrešitev za človeka; vendar pa ta pragmatizem in praktičnost ne smeta prekoračiti določene meje; v tem primeru to začne škoditi človekovi duši. Če pragmatizem zgolj uravnovesi človekovo pretirano visoko duhovnost, je to normalno. Če pa se ta praktičnost poveča do te mere, da začne mejiti na pohlep in skopuštvo, človeška rasa izumre. Ne gre torej toliko za duhovnost samo, temveč za to, da so stvari uravnovešene; med duhovnimi in materialnimi stvarmi mora vladati ravnovesje. Povedano drugače, da bi lahko izkusil božje bistvo, se morajo tvoja prizadevanja k duhovnim in materialnim stvarem izmenjavati.

Reciva, da se je nek človek v Indiji včasih ukvarjal le z duhovnimi stvarmi; v naslednjem življenju se bo ta oseba rodila v Ameriki ali v neki drugi civilizirani evropski državi in bo ujeta samo v materialne stvari. Enkrat sem pregledoval nekega budista. V svojem prejšnjem življenju je bil neozdravljivi žepar. To je bilo potrebno za ravnovesje njegove duše. Trdil je, da je življenje neumno in držal se je zelo strogih načel. V tem življenju se je znašel v čisto drugačnih okoliščinah. To se imenuje sredina.

R.B. – Kje je meja med duhovnim in božanskim vidikom? Kje pravzaprav končajo ljudje, ki se odločijo iti proti Bogu? Na primer duhovnik. Čeprav, kakor praviš, te lahko duhovnik usmeri k duhovnosti namesto k Bogu.

L.S.N. – Ko si pripravljen izgubiti in se odreči stvarem, lažje izkusiš pravo božansko bistvo; pripravljen si se odvezati od materialne plati. Kaj pomeni, da se odrečeš ali opustiš svojo duhovnost, prekršiš načela? Pravi pomen tega, da izgubiš svojo duhovnost in se odrečeš svojih načel je ta, da odpustiš tistemu, ki te je prevaral: to pomeni, da ostaneš miren, ko se tvoji upi in cilji podrejo. Sposoben moraš biti brzdati svoje želje po hrani, svoje želje na nekaterih drugih področjih svojega življenja. To pomeni, da moramo ohranjati višje želje in hrepenenja, medtem ko se obranimo želja, povezanih s posli, ki bi lahko škodile drugim.

Naučiti se moraš torej sprejeti propad lastne prihodnosti in vrlin, izgubo lastnega občutka za pravičnost, duhovnost, upov, ciljev in želja, obenem pa ohraniti svojo ljubezen in prijaznost. Z vse večjim razumevanjem boš začel spoznavati, da je izguba nevidnih duhovnih stvari prav tako potrebna kot izguba denarja in ostalih materialnih vrednot. Če torej občasno izgubiš svojo lastnino in pri tem nikoli ne izgubiš občutka ljubezni, lahko postopoma začneš razločevati med ljubeznijo kot realnostjo ter duhovnimi in materialnimi vrednotami kot iluzijo.

Da bi lahko dosegel to raven zaznavanja, si moraš nenehno prizadevati za ljubezen in stremeti k Bogu. Če stvari počneš na način, kot da izvajaš nek ritual ali pridobljeno znanje, si vezan na to, da te bo zaneslo v eno ali drugo skrajnost. Ljubezen je ustvarjena tako, da je ne moreš posnemati ali nadomestiti z nikakršnimi rituali. Ustvariš lahko primerno ozračje, tako imenovano okolje za ljubezen; vendar pa boš ljubezen v vsej svoji lepoti lahko izkusil le preko osebnega iskanja in prizadevanja.

R.B. – Dobiš lahko občutek, da če se želiš približati božanski ljubezni, te bo nenehno premetavalo iz ene skrajnosti v drugo, da boš prehajal od materialnih stvari k

duhovnim vrednotam in obratno. Ali obstaja srednja pot, kjer ne bo potrebno, da tolčeš najprej ob en zid, nato pa ob drugega? Velikokrat si rekel, da takrat, ko gredo ljudje k Bogu, potujejo križem kražem; povedano drugače, morajo iti iz enega nasprotja v drugega. Ali razumem prav?

L.S.N. – Pravzaprav je to, da greš iz ene skrajnosti v drugo, zastarelo. Fizični in duhovni vidiki so bili včasih zelo drugačni. Na eni strani si imel duhovno osebo, ki je meditirala, na drugi strani pa trgovca, ki je trgoval s svilo, z ogromnim trebuhom sedel na polni vreči denarja in pil vino. Dandanes lahko znanstvenik s svojim delom zasluži veliko denarja in postane podjetnik. Prav tako lahko tudi trgovec in industrijalec bereta vse vrste knjig in se posvečata raziskovanju duhovnih ravni. Socializem je razglasil: »Potrebno je zbrisati mejo med miselnim in fizičnim delom.« Dandanes je vse težje opaziti razliko med denarjem, finančnimi sredstvi, materialnimi in duhovnimi vrednotami. Če si dandanes želiš materialnih dobrin, moraš biti duhovna oseba; prav tako moraš imeti izobrazbo, dober, stabilen živčni sistem in znanje. Včasih je človek vse te stvari pridobil v prejšnjih življenjih; sedaj pa se lahko človek izobrazi, izboljša svoje razumevanje in poveča svoj potencial ter nato zasluži precej denarja od svoje duhovnosti. Koncepta »duhovnosti« in »materializma« si nista več tako nasprotna. Če govorimo v smislu sinusoidnega gibanja proti Bogu, to pomeni, da se mora človek redno predajati materialnemu človeškemu življenju, nato pa se mu odreči in si prizadevati k duhovnemu življenju. Povedano drugače, človek si mora občasno vzeti čas, da se ukvarja z duhovnim življenjem in ustvarja temu primerno ozračje, kamor spadajo osamitev, post, samoodpovedovanje in umaknitev, oddaljitev od vseh težav.

R.B. – Ko sva že pri tej temi, spomnim se, da si nekoč rekel, da »moramo dandanes biti tako sveti možje kot podjetniki«. Kaj to pomeni? Kako lahko to apliciramo v resničnem življenju?

L.S.N. – Oglejva si Zahod, kjer so ljudje primarno poslovneži. Celotno življenje se jim vrti okoli bančnega računa in plačevanja za svoj dom. Če človek, ki je enota določene družbe, ne stremi k Bogu, bo to vodilo v smrt celotne zahodne civilizacije. Zatorej si moraš vzeti čas, ko ne razmišljaš o svoji najemnini. Zakaj je Sovjetska zveza ustvarila toliko raziskovalcev, znanstvenikov in umetnikov? To se je zgodilo zato, ker so ljudje dobili priložnost, da se jim ni bilo potrebno obremenjevati s tem, kako bodo plačali najemnino; ljudje so vedeli, da ne bodo stradali do smrti. Vsak je bil takrat preskrbljen z minimalnimi sredstvi za preživetje; obstajala je zaščita, zaradi katere ljudem ni bilo potrebno skrbeti. Tudi na Zahodu imajo ljudje občutek varnosti, toda oni so vpeti v gospodarskem in finančnem smislu ter podvrženi duhovnemu suženjstvu.

V Sovjetski zvezi človek ni imel veliko denarja, toda ni mu bilo potrebno skrbeti za najemnino. Človek na Zahodu ima relativno veliko denarja, toda vse, o čemer lahko razmišlja, je to, kako bo plačal najemnino. Povedano drugače, človek je navidezno zaščiten, toda ta varnost je iluzorna in površinska. V notranjosti človek postane suženj lastnega stanovanja in bančnega računa; njegova duša je vezana na denar. Če zahodna civilizacija želi preživeti, mora vzpostaviti takšno gospodarstvo, ki bo človeku omogočilo, da skrbi za svojo dušo, se osvobodi nenehnega strahu pred tem, da bo izgubil svoj prostor za življenje.

Strah pred tem, da boš izgubil službo in streho nad glavo, je neke vrste stimulans, ki na nek način ojača delovni proces. Toda ko ta strah prekorači neko mejo, se to odraža kot pogubno za tvojo dušo. V tem primeru bo vsa napredna zahodna tehnologija z vso visoko produktivnostjo prispevala le k samomorilskim težnjam v družbi. Te trende lahko zasledimo v ameriškem prehranjevalnem sistemu. Mehanizem deluje zelo točno, hrana je obdelana z visoko tehnologijo. Njena kvaliteta je grozljiva; je gensko spremenjena, modificirana, vsebuje veliko hormonov in kemičnih snovi. Američani jedo to hrano, s tem se oddaljujejo od božjih zakonov ter preko svojih poslovnežev in znanstvenikov ubijajo lastno civilizacijo.

R.B. – Spomnim se, da si dejal, da na Zahodu na zunaj veliko ljudi deluje, kot da so obsedeni z denarjem, medtem ko so na znotraj popolni idealisti. Povedano drugače, na podzavestni ravni so močno vezani na duhovnost.

L.S.N. – Govoril sem o otroku, ki lahko misli o denarju, sladkarijah, sposobnostih in talentih, ne da bi imel kakršne koli težave zaradi tega. Toda ko ta otrok pride v puberteto, se bo njegova vezanost na te stvari s površinske, materialne ravni prestavila na bolj subtilne duhovne ravni. Ko tvoja vezanost prodre na duhovne ravni, npr. globlje plasti, je to zagotovo znak, da se boš postaral in umrl. Isti mehanizem velja za celotno civilizacijo. V tem trenutku naša civilizacija ni vezana le na materialno, temveč tudi na duhovno. Kako se to ponavadi izrazi? Vzemimo za primer Islam; zamisel oziroma načelo, da je vera pomembnejša od življenja, pravičnosti ali česar koli drugega, kaže, kako prevladujoči pomen ima duhovnost in kako pretirana je osredotočenost na duhovnost. To nakazuje na nekatere že kar vidne znake, da se naša civilizacija stara. To tudi nakazuje, da bo težko vzdržati proces preseganja človeške sreče in vezanosti. Poleg tega je vezanost na duhovnost veliko nevarnejša od vezanosti na fizične in materialne vrednote.

R.B. – Nekateri trdijo, da nekdo, ki se ukvarja z duhovnim raziskovanjem in svetovanjem, za svojo pomoč ne bi smel računati. Tvoje življenje v zadnjih letih je dokaz popolnoma duhovne smeri, proti Bogu in kot pomoč ljudem. Vendar za svoje delo računaš; veliko ljudem, zlasti v Rusiji, se zdi to, da zaračunaš za svoje delo, in pri tem še kar visok znesek, vprašljivo.

L.S.N. – Najprej opredeliva moj status. Sem psiholog, profesionalec, ki dela na področju psihološke pomoči ljudem. Spoznal sem, da ta oblika pomoči ni kompetentna oz. realistična, če človek ničesar ne spremeni pri sebi. Kot psiholog sem spoznal, da se človek ne more spremeniti, ne da bi razumel koncept »ljubezni do Boga«. Delujem torej na svojem področju: izvajam psihološka svetovanja, kar je tudi tema moje disertacije. Moja diploma temelji na temi psihološkega svetovanja in psihološkega prilagajanja. Kot strokovnjak za svoje svetovalno delo računam. Vzgojitelj, ki uči v šoli ali na univerzi, opravlja enako duhovno dejavnost: posreduje znanje. Zdravnik zdravi, pomaga reševati življenja. Ampak, ali to pomeni, da moramo zdravnikom, psihologom in učiteljem odvzeti plače samo zato, ker delujejo na področju duhovnosti? Še en temelj je za zaračunavanje storitev. Ko človek deluje na duhovnem področju, obstaja nevarnost, da se fiksira na duhovnost, zaradi česar se vse bolj veže na človeški vidik, materialne in posvetne stvari. Če človek živi udobno in še

naprej zaračunava denar, bo zanj vse bolj nevarno, če se bo še naprej ukvarjal z duhovnim delom. To je preprost logičen zaključek; ves čas govorim o tem. Ta mehanizem deluje brezhibno v čisto mehansko duhovnem primeru. Moj primer pa je nekako bolj zapleten; na delu je več dejavnikov. Kot prvo, priznan sem kot znanstvenik, ki raziskuje in deluje na področju psihologije. Kot drugo, če človek nenehno moli in deluje na duhovnem področju, se bo povečala njegova osredotočenost na posvetno, materialno; po pravilu se bo ta nagnjenost blokirala (pozdravila) s številnimi metodami, med katere spadajo, a niso omejene zgolj na njih, ekstremna revščina, mučenje samega sebe, ekstremno samoomejevanje, intenzivne psihološke, fizične in ostale oblike izgub ali sistematska blokada te vezanosti. V svojih knjigah ne pišem o tem, kako sem »ozdravljen« oziroma odvezan; gre za preveč osebno stvar. Omenil sem, da imam vsakokrat, ko pišem knjigo, bližnja srečanja s smrtjo in izkustva, kot so katastrofe, avtomobilske nesreče, izgube in prevare. Vse to je proces čiščenja. S svojim razumevanjem in ljubeznijo do Boga se skušam nadalje sistematično rešiti svoje vezanosti na človeško srečo v vsaki mogoči obliki ali vidiku, najsi bo duhovna ali fizična. Kaj se torej zgodi, če mi to uspe? V tem primeru lahko oseba nadaljuje z duhovno prakso in ima denar, pri čemer se vedno primarno zaveda vseh tveganj in nevarnosti, ki jih takšna praksa prinaša. Kot veste, na Zahodu, v ZDA so posamezniki, ki se ukvarjajo z duhovnim delom med najpremožnejšimi ljudmi. Toda nisem mnenja, da jim to kaj prida koristi. Razlog je naslednji: če še vedno imajo določen potencial ljubezni, ne postanejo obsedeni s tem, kar počnejo. Ko pa se rezervoar ljubezni izprazni, se začne oseba prekomerno osredotočati ali vezati na duhovnost, in takrat zanjo postane nevarno, da bi imela veliko denarja. Posedovanje materialnih dobrin je nevarno, če si zapet ali pretirano navezan na duhovnost; slej ko prej ti bo tvoje premoženje pričelo povzročati težave.

Sam sem spoznal, da so osebna naročanja in individualna srečanja s pacienti zame nevarna. Povečana nevarnost izhaja iz duhovne ravni, ki jo dosežem s svojimi raziskavami; ta podvoji tveganja. Moja raven dobrega počutja prav tako predstavlja dokaj resno nevarnost in tega se v popolnosti zavedam. Škodilo vam bo, če ne boste prepoznali vseh nevarnosti, ki jih lahko povzročijo denar, duhovnost in človeška stabilnost. Šele ko boste spoznali to, boste lahko pričeli te stvari presegati.

Ne pozabimo tudi, da se časi spreminjajo; duhovni in materialni vidiki so si vse bližji. Če želiš dandanes pridigati, si moraš najeti nek prostor, plačati davke in se registrirati. Tu so na delu drugačni zakoni; zakoni, ki ustrezajo sedanji situaciji, trenutnim razmeram. Če za individualna srečanja ne bi zaračunaval in če ne bi prejemal denarja od prodaje knjig, bi moral za življenje služiti z nekim drugim delom. Vsak si želi in pričakuje, da bo nekdo, ki se ukvarja z duhovnostjo, opravil vso umazano delo namesto njega, tvegal svoje življenje, raziskoval nove informacije in nato podal dragocene nasvete, kako biti zdrav in bogat. Kaj bi se pa zgodilo z osebo, ki bi vso delo opravila? Končala bi brez hrane in strehe nad glavo, živeč v revščini. To se imenuje priskledništvo. Gre za izredno nevarno in škodljivo nagnjenje. To, kar prejmeš, si moraš zaslužiti, vključno z znanjem. Ljudje, ki so lahko prišli do skrivnih ezoteričnih znanj, so šli skozi vse vrste samoomejevanj, sedeli so zakopani v jami po več let in mučili sami sebe; šele potem so lahko prišli v stik z višjim znanjem.

Dandanes imajo ljudje veliko lažji dostop. Ni potrebe, da bi se mučili deset, dvajset let, da bi dobili dostop do te vrste znanja. Plačati moraš zgolj določen znesek denarja osebi, ki to znanje ima; a ljudem je še to preveč. Scenarij je bolj kot ne enak. Le da bi v preteklosti oseba rekla, da se noče žrtvovati na način, kot so stradanje ali sedenje v votlini, temveč si želi priti do višjih znanj, medtem ko trguje (s svilo) z dobrinami, uživa gurmansko hrano in pije vodko ter pričakuje, da ga bo nekdo vpeljal v sveto znanje. Ne, tako to ne deluje. Da bi nekaj dobil, moraš nekaj žrtvovati, dati nekaj v zameno. V naši državi Rusiji plačaš sto dolarjev za popravilo zoba, medtem ko sam posvet s strokovnjakom stane od tristo do štiristo dolarjev več kot sestanek pri meni. A izgleda, da nikogar ne moti, da zdravnik za svetovanje računa tristo do petsto dolarjev; če temu prištejemo še znesek za nek minimalen poseg, to nanese več tisoč dolarjev. A nihče se ne bo spravil na zdravnika ali se pritoževal nad njim. Na kaj so torej navajeni ljudje? Navajeni so, da osnovne informacije prejemajo zastonj. Tako so moje knjige verjetno najcenejše v Rusiji. Moja predavanja in individualna srečanja pa seveda stanejo več.

R.B. – Strinjam se s tabo. Osebno lahko dodam še to, da če postaviš nizko ceno, ljudje tega ne cenijo; ne cenijo tvojega dela. Na primer, prijatelju sem dal nasvet in gradivo. Ko sva se čez leto dni srečala, sem ga vprašal, če je začel brati gradivo in delati na sebi. Odvrnil mi je, da ne. Če pa po drugi strani osebi zaračunam polno ceno, bo cenila moje delo in informacije, ki jih bo dobila, bo vzela zelo resno.

L.S.N. – V zaupnem pogovoru me je nekoč moj prijatelj, zdravnik, vprašal: »Ti zaupam glavno skrivnost mojega zdravljenja?« Ta zdravnik je bil odličen diagnostik, ljudem je pomagal tudi z akupunkturo in refleksoterapijo. Rekel je naslednje: »Izdal ti bom svojo skrivnost; zasadim nekaj igel in oseba preneha kaditi.« Kaj je torej ključno za ozdravljenje? Katera je najpomembnejša, glavna točka, kamor moram zapičiti iglo? Glavna točka je pacientova denarnica. Več kot stranki zaračunaš, večja je možnost, da bo prenehala kaditi. To je v človeški naravi; vsi delujemo na zelo preprost način. Oseba ima veliko možnosti, da bo zbolela, če nima veliko energije. Kdo ima malo energije? Oseba, ki je navajena jemati namesto dajati. To je ključnega pomena pri celotnem mehanizmu. Če si navajen jemati, boš hotel vzeti kolikor lahko in plačati čim manj. Takšna oseba se bo vedno pritoževala, najsi bo vstopnica še tako poceni; nič ne bo naredila, pričakovala bo, da bo večino prejela že na predavanju.

Skozi to se lahko vidi rusko miselnost; učila je ljudi jemati od bogatih. Na nek način je ruska psihologija tista, ki je naučila ljudi jemati; izgleda, da nikogar ne gane, da je morala inteligentna, premožna in delovna oseba dan in noč garati za svoje premoženje. Šele kasneje, ko si oseba prisluži bogastvo in ko začne to delati zanjo, se lahko bogata oseba pokvari. A očitno je, da vsi vidijo le ta končni rezultat. Nihče ne vidi tega, kako se je vse začelo, kakšni so bili začetki procesa in kako je ta oseba obogatela.

Če je tvoj glavni cilj ropati in krasti, to kaže, da se obračaš stran od ljubezni. Da bi lahko nekaj ustvaril, rabiš energijo. Energijo lahko prejmeš le preko ljubezni. Če želiš krasti in ropati, za to ne potrebuješ ljubezni; psihologija priskledništva je anti-božja po

naravi. Popolnoma naravno je, da me ta tip ljudi ne bo nikoli razumel in bodo vedno nasprotovali vsemu, kar bom rekel.

R.B. – Dejal si tudi, da so dandanes vsi procesi hitrejši oziroma da so pospešeni. Človek si lahko zelo hitro pridobi tako negativno kot pozitivno prtljago. Sem te prav razumel?

L.S.N. – Ko se dva časovna toka ali dve nasprotji združita, to sproži takojšnji začetek vseh procesov. V tem trenutku se dva časovna tokova – prihodnost in sedanjost, vzhodna in zahodna civilizacija – združujeta. Dokaz temu so vse bolj stopnjevani konflikti na Bližnjem vzhodu. Priča smo trčenju zahodnega in vzhodnega načina razmišljanja, smo na sami točki njunega trčenja. Na delu pa je še dodatni dejavnik. Recimo, da se oseba, ki moli k Bogu, začne fiksirati na duhovnost; ko se človek stara, se prav tako vse bolj veže na duhovnost. Tako bi lahko človek dobil vtis, da se z molitvijo hitreje staramo. A v resnici to deluje drugače. Ko posameznik moli k Bogu, se njegovi rezervoarji ljubezni večajo; duhovnost, ki izvira iz ljubezni, prav tako narašča. Ko tvoja duhovnost narašča, si bolj nagnjen k temu, da postaneš obseden z njo. Ko se človek stara, se njegova duhovnost ne povečuje; človek se preprosto upočasni in oprime duhovnosti. Povedati želim to, da smo v obeh primerih priča vezanosti na duhovne vrednote, a v vsakem primeru se to izraža drugače. V prvem primeru obsega razvoj, medtem ko v naslednjem primeru nakazuje degradacijo.

R.B. – Kako gledaš na Pot v praktičnem smislu? Reciva na primer, da neka oseba nikoli ni videla cerkvenih obredov ali verjela v Boga; nato pa se sreča s tvojimi knjigami. Kakšen nasvet bi dal takšni osebi, kako naj začne?

L.S.N. – Ne prenajedaj se, reši se strahov, ne obžaluj stvari iz preteklosti, nauči se ljubiti sebe in svoje bližnje. Ne razmišljaj negativno o sebi in drugih, nikoli ne obsojaj. Na začetku moraš slediti osnovnim vodilom. Cestna in prometna pravila se najprej osredotočijo na stvari, ki jih ne smemo početi; šele kasneje nas naučijo, katere stvari lahko ali naj bi počeli. Najprej moraš torej opraviti bistvene osnovne naloge, ki se jih da z lahkoto razložiti. Ne ubijaj ljubezni v sebi. Ne opustite ljubezni. Nato lahko govorimo o tem, kako ta občutek poglobiti in kaj storiti potem. Občasno se moraš postiti in se omejevati, še zlasti v spomladanskem času. Tako ustvarjaš dobrohotno prst za zamrznitev ali zaustavitev svojih človeških funkcij; to ti v zameno omogoči, da lažje izkusiš božansko kvintesenco v sebi. Temu sam pravim zdrav način življenja. Zdrav način življenja se na prvem mestu nanaša na tvoje želje in tvojo blaginjo; med tvoje želje spadajo tudi duhovna prizadevanja. To je snov prvega razreda. Najprej moraš torej zadostiti minimumu za preživetje; zatem moraš videti, kako se bo vse skupaj izteklo. Začutiti moraš, da si lahko bolj prijazen in v vsem, kar se zgodi, videti Božjo voljo. Biti moraš bolj potrpežljiv in bolj toleranten do ljudi, naučiti se moraš ljubiti osebo z vsemi njenimi napakami. Biti moraš strog in discipliniran do sebe in vseh okoli sebe. Celoten smisel vodenja in vzgajanja je ta, da pomagaš ljudem izkusiti ljubezen. Da bi to lahko storil, moraš obvladati človekove želje, zaustaviti njegovo nesramnost, mu pomagati, skrbeti zanj in ga vzpodbujati. Povedano drugače, začeti moraš s preprostimi osnovnimi stvarmi. Najsi deluje še tako preprosto, v resnici gre za

najtežjo in najdaljšo pot, ki jo moraš osvojiti; šele nato se lahko začneš pogovarjati o plemenitejših in nezemeljskih temah.

R.B. – Velikokrat ponavljaš, da mora človek svoje stiske mirno sprejeti. Človeka resnično preizkušajo v kritičnih situacijah. Neverjetno težko je, da se na dogodke odzoveš brez vsakršnih čustev. Ženske so že po naravi zelo čustvene. Težko je ne reagirati, če ti umre bližnji ali te nekdo prevara. Težko je živeti kot hladen stroj brez čustev.

L.S.N. – Poglej, kakršna koli oblika stresa lahko aktivira program samouničenja, če oseba nanj ne reagira. Človek se nikoli ne more spremeniti v robota. Človek lahko postane samomorilski, če se ne odzove. Zatorej je povsem logično, da mora biti neke vrste reakcija na bolečo izkušnjo. Reciva, da umre nekdo, ki ga imaš rad; kako bi reagiral? Samomorilsko. Zakaj? Kaj lahko storiš? Človek lahko reče, da ne more ničesar storiti. Ta izbruh energije mora nekam oditi. Kam? Lahko se jo porabi za samomor in obžalovanje. Če pa človeku rečeš, da naj se ne ubije ter da se ta izbruh energije lahko porabi za ustvarjanje, te bo vprašal, kaj lahko stori. Takrat mu lahko razložiš: »Duša umrlega je povezana s tvojo dušo. Če si potrt in otožen, škoduješ duši osebe, ki si jo imel rad, in sebi.« Prva stvar, ki jo torej moraš storiti je, da prenehaš z občutki potrtosti. Duši umrlega moraš dati več ljubezni. Da bi to lahko storil, si moraš zadati nekaj omejitev. To je ključnega pomena v obdobju žalovanja. Pri žalovanju je osnovno samoomejevanje pri hrani, radosti in željah. Kaj je namen tega omejevanja? Celoten namen tega je, da te približa občutku ljubezni, omogoči ti, da lažje izkusiš čutenje ljubezni.

Če svojo žalost spremeniš v potrtost, boš doživel nasprotno reakcijo. Namen žalosti oz. obdobja žalovanja je torej, da se omejiš v zemeljskih stvareh in v svoji duši izkusiš božansko ljubezen; ko svojo dušo napolniš z ljubeznijo, s tem pomagaš duši pokojnega. So to specifična dejanja? So. Jih je težko udejanjiti? Da, zelo težko jih je izvesti; zahtevajo veliko energije. Na ta način bo vsa energija, namesto za uničenje in samomor, potrošena za ustvarjanje.

S kakršnimkoli konfliktom si soočen (smrt neke osebe je prav tako konflikt), lahko svojo energijo porabiš za uničenje ali ustvarjanje. Če te je človek, kateremu zaupaš, prevaral oz. izdal, se bi začel spraševati, zakaj. Odgovor je lahko ta, da si postal preveč fiksiran na svoje moralne ideale ter da nekaj v tvoji duši ni v redu, se pravi, da moraš urediti stvari znotraj sebe. Če spoznaš, da te dane okoliščine silijo, da začneš delati na sebi, ti bo to pomagalo, da energijo preobraziš v ustvarjanje namesto v sovraštvo in željo po uničevanju. Moraš ozavestiti stvari, se spametovati; pomagati moraš osebi, da te ne bo ponovno prevarala. Še vedno lahko ukrotiš osebo, ki te je prevarala. To bo proces discipliniranja, saj oseba potrebuje vodenje in vzgojo; če namreč podpiraš njeno dejanje prevare, bo šla na napačno pot in ji bo to postalo všeč. O tem govorim. Disciplinirati moram tako sebe kot to drugo osebo. To je zelo težko storiti; potrebna je energija, ogromno energije. Je to ustvarjalen proces? Je. Zatorej tu ne gre samo za sprejemanje nečesa. Kaj pomeni, če nekaj sprejmemo? Sprejeti travmatično situacijo pomeni, da prepoznamo božjo voljo, ki se skriva za njo. S tem, ko se zanesemo na Božjo voljo in sprejmemo božanski razum, ustavimo delovanje lastne volje in želja, ki

vodijo v maščevanje, jezo in odvisnosti. Moja zaščita bo temeljila na vzgoji, namesto na maščevanju. Situacijo lahko sprejmeš v popolnosti in spoznaš, da si jo potreboval za lastno očiščenje; a to še vedno ne pomeni, da nimaš pravice reagirati in delovati. Ko se preko neke situacije čistiš, to pomeni, da ni bilo drugega načina, da bi se lahko očistil. Najprej je nastopilo obvezno čiščenje, kateremu je sledilo prostovoljno čiščenje, pri katerem moraš spremeniti samega sebe. Kaj pomeni spremeniti samega sebe? To je prav tako neke vrste samoobramba. Reciva, da obstaja oseba, ki bi te lahko ubila. Če spremeniš samega sebe, se bo spremenila tudi tvoja energija in te ne bo ubila. Se s tem branim? Tako je! To je eden od načinov, kako se zaščitiš. Braniš se lahko tudi tako, da ubiješ osebo, ki deluje agresivno proti tebi, ali pa se lahko zaščitiš tako, da spremeniš svoje vedenje in da se spremeniš od znotraj. To vse so različne oblike obrambe. Človek, ki se je navajen gibati proti ljubezni, razvije največ potenciala in pripravljenih obrambnih sistemov (reakcij na bolečino). Človek tako ne beži pred bolečino, temveč razume, da se v bolečini nahaja ustvarjalni proces in da je bolečina njegov nujni sestavni del. A to ne pomeni, da moraš postati mazohist in to bolečino sprejeti. Bolečina ti služi le kot pomoč v življenju; potrebna je le kot opozorilni znak. Bolečina se bo zmanjšala, če se človek spremeni. Razumeti mora, da če se ne bo spremenil prostovoljno, ga bo nekaj v to prisililo. Je to nujno potrebno? Je. Je boleče? Da, je boleče. A to ne pomeni, da je to edini način, ki obstaja. Če ti zdravnik na rano kane jod, te bo zapeklo in zabolelo. Proces je boleč, a lahko se mu izognemo. Ne bi smel dopustiti, da pride tako daleč, da dobiš rane in gnojne mehurje, katerih zdravljenje je boleče. Da ne bi prišlo tako daleč, moraš poskrbeti, da ne boš zavisten ali nejevoljen in jezen, razviti pa moraš tudi pravilne prehranjevalne navade. To je bistvo celotnega sistema.

Objavljeno z avtorjevim dovoljenjem.

Iz angleščine prevedla: Barbara Lipovšek

Jezikovno pregledala: Marjetka Voden

Vir: www.alterp.com www.bleckt.com