DNIXIV D R U Ž I N E

Š T I R I N A J S T

P R I L O G Až e n e • o t r o c i

BirmaIskanje poti

kibicZ B A D L J I V I P R I G R I Z K I

didD R U Z I N A i n D O M

dD R U Z I N Aid

i n D O M

m a r e c 1 1

XIV ŠTIRINAJST DNI2

Micka Opetniku r e d n i c a opetnik@nedelja.at

u v o d n I k

Darilo za botra!

ko sem se v zadnjih dneh pogovarjala z mladinci o njihovi pripravi na birmo, o veselih srečanjih pri birmanskem nauku, o učenju za iz­pit in številnih akcijah, pri katerih so sodelovali, je pogovor nanesel tudi na botre. Presenečena sem bila, po kakšnih kriterijih so izbirali svoje botre. Skorajda vsi so izbrali botra, ki ga dobro pozna­jo, so že veliko časa preživeli z njim, se z njim po­govarjali in hodili na izlete. Vsa pripovedovan­ja birmancev so krožila okrog časa – katerega bi radi preživeli skupaj z botrom; da bi birmanski bot­er imel čas za pogovor in jim stal ob strani ved­no, ko ga potrebujejo. Mladi niso govorili o dari­lih, ki jih bodo prav gotovo prejeli ob birmi, govorili so o času, katerega bi radi preživeli z botrom, in o odnosu, ki ga imajo do botra in ga hočejo še utrditi. Iz pripovedovanja mladih je bilo čutiti globoko hre­penenje po človeku, ki ima čas za nje in za pogo­vor. V svetu računalnikov, mobilnih telefonov in televizije – ob čemer postajajo mladi vedno bolj osamljeni – si želijo ob sebi človeka, ki jim prisluh­ne. Pogovor pa je vedno obojestransko dejanje. Za do­bre pogovore in zdrav medčloveški odnos si mo­rata vzeti čas oba pogovorna partnerja. Tako bodo ob želji, da “bi boter imel čas zame”, tudi birmanci posvetili svoj čas botru. Mu tako podarili čas in mu v pogovoru razkrili svoj svet.Škof Alois Schwarz je v svoji knjigi „Sorgt euch also nicht um morgen“ zapisal: Vas, dragi mladi, pa prosim, bodite dobri spremljevalci svojih botrov. Ne pustite jih samih. Če imate mobilni telefon, spada telefonska številka botra v seznam. Lepo bo, če boste z dopusta pisali kartico botru ali pa ga poklicali. Vi imate sedaj dolžnost – ostati zvest svojemu botru. To je skupno spremstvo na poti življenja. Če tega ne pozabite, boste ob birmi prej­eli velik zaklad: odprto srce za sočloveka, katero utrjujeta Bog in Sveti Duh.

Slika na naslovnici Foto: Gotthardt

p o r t r e t

3ŠTIRINAJST DNI XIV

p o r t r e t

Rozi in njeno sestro je peljala k birmi mama. Teta Greti pa jima je za praznik sešila lepe

dolge obleke. Zakrament sv. birme sta prejeli v škocjanski cerkvi, birmo­valec pa je bil takratni škof Jožef Kö­stner. Rozi Krušic se še dobro spomi­nja lepega praznika, ki so ga sklenili z izletom na Djekše.

Sedaj se na birmo pripravlja nje­na hčerka Mateja. In ne da bi se ve­liko pogovarjali, si je Mateja zažele­la teto Greti za botro. Nič je ne moti, da je teta Greti že starejša. Ima jo zelo rada, velikokrat jo obišče. Teta Greti pa si vzame čas in skupaj gre­sta na izlet ali v muzej. Ko jo je Mate­ja s šopkom rož v rokah vprašala, ali bi bila njena botra, se je teta Greti ču­tila počaščeno. Mama Rozi pa je bila srečna: „Moja želja se je uresničila

Mateji.“Ko primerja Rozi Kru­šic svoj birmanski nauk in ure, ki jih obiskuje hčerka Mateja, vidi ve­like razlike. Drugač­ne razmere omogoča­jo otrokom danes, da se v okviru birman­skega nauka vključu­jejo v razne akcije in tako globlje spozna­vajo življenje sočlo­veka in fare. Obisk in sodelovanje pri ne­deljskih mašah pa je za Krušičevo druži­

no čas, ki spada k njihovemu življe­nju. Mama Rozi in oče Franci sta živo vero posredovala otrokom in jo sku­paj z njimi razvijala in živela.

Tako za otroke Dominika (14 let), Matejo (12 let), Sebastiana (10 let) in Ano Marijo (5 let) nikoli ni bilo vprašanje, ali bodo šli k maši. Mini­strantska služba jih je še bolj pove­zala s farno skupnostjo; sin Dominik že 8 let ministrira in je prevzel že od­govorne naloge. Za mamo Rozi Kru­šic je vera sestavni del njenega življe­nja. Ni omejena na nedeljsko mašo in večerno molitev. Ves dan skuša biti v povezanosti z Bogom. Že ob jutra­nji vožnji v službo prosi za srečen dan in dobro sodelovanje s kolegica­mi v domu za ostarele. Večerna mo­litev pa še tesneje poveže družinske člane. Poleg vere pa skuša Rozi Kru­šic posredovati svojim otrokom tudi vrednote: pomagati sočloveku, če je v stiski, biti ustrežljiv, imeti srce za bli­žnjega. S svojim zgledom posreduje­ta to starša otrokom. In če je nekdaj oče Franci vedno dal čokolado be­raču pred trgovino, to danes samo­umevno stori najmlajša Ana Marija. “Če se peljemo na izlet, pa ata vedno z nami zmoli očenaš za dobro rajžo,” pripoveduje birmanka Mateja. Po­leg šole se že 8 let uči klavir in prav tako 8 let trenira telovadbo. Tedenski treningi so ji omogočili, da je sodelo­vala na raznih tekmovanjih. Zdaj pa se pripravlja na izpit, katerega mora opraviti, da bo lahko šla k birmi. Ra­zne molitve, poznanje cerkvene­ga leta in še na vrsto drugih vprašanj mora znati odgovoriti. “Zame to ni težko, smilijo se mi pa tisti, ki ne ho­dijo k maši in veliko stvari ne poznajo od doma,” pravi Mateja, ki se že vese­li birme, ki bo zanjo 11. junija pri Go­spe Sveti. “Morda mi bo pa teta Greti sešila obleko,” tiho razmišlja Mateja.

R o z i K R u š i c i z Ve l i n j e V a s i s e š e d o b R o s p o m i n j a s V o -j e b i R m e . p o n e d e l j s K i m a š i j e o b i s K o V a l a b i R m a n s K i

n a u K . z a b i R m a n s K o b o t R o s i j e ž e l e l a t e t o G R e t i . to d a V d R u ž i n i s o o d l o č i l i d R u G a č e .

Botra za vse trenutkeRoz i Kruši c

K mali fotografiji Na fotografiji Rozi Krušic z mamo in sestro pri birmi

XIV ŠTIRINAJST DNI4

Polaganje rok in maziljenjeV prvih stoletjih je po­tekal razvoj obreda pre­cej neenotno. Od nekdaj pa poznamo dve zname­nji, ki nakazujeta dar Sve­tega Duha: polaganje rok in pa maziljenje z oljem. Že v Stari zavezi zazna­muje polaganje rok, da je človek obdarjen s poseb­nimi duhovnimi milostmi. Tudi maziljenje na čelu je znamenje Svetega Duha, ki človeka obdaja in hrani kakor dragoceno olje. V prvih stoletjih krščan­stva je bila birma pove­zana s krstom. Ta obred je bil tako važen, da se je zbralo vse občestvo. Po navadi so ga obhajali pri velikonočni vigiliji. Kjer je bilo veliko novokrščen­cev, je škof krstil samo nekaj ljudi sam. S kršče­vanjem so potem nadalje­vali duhovniki in diako­ni. Škof pa se je odpravil k

zadnji postaji obreda. Po­ložil je na novokrščen­ce roke in nad njimi molil. Najstarejše molitve pou­darjajo, da so novokrščen­ci v krstni kopeli prejeli odpuščanje grehov, torej duha odpuščanja in spra­ve. Tako so se lahko odpo­vedali dosedanjemu živ­ljenju. Začenja se nova doba življenja v skupnosti Cerkve. Zato škof na tem mestu prosi, da bi preje­li Svetega Duha, ki jim bo pomagal, da bodo vztraja­li v tem novem življenju, v katerem naj bi se usmerja­li po Božji volji. Znamenje daru Svetega Duha je bilo maziljenje na čelu. Ta del krstnega bogoslužja je to­rej birma. Po njej so preje­li novokrščeni prvič sve­to obhajilo. V pravoslavni Cerkvi je do danes v ve­ljavi takšen obred. Tam v zastopstvu škofa lah­ko podeli sveto birmo tudi duhovnik.

Na zahodu smo ubra­li drugačno pot. Ko se je Cerkev začela širiti tudi na podeželje, ni bilo več mogoče, da bi škof bil nav­zoč pri vsakem krstu. Za­dnji del krsta – birmo – so torej opravili, ko je škof prišel na obisk. To je lah­ko trajalo nekaj let. Tako sta se zakrament krsta in birme časovno vedno bolj oddaljila. Še v prvi polo­vici 20. stoletja so otroke birmovali okoli sedmega leta. Po cerkvenem pravu je to tudi danes mogoče. Pri nas je škofovska kon­ferenca iz pastoralnih ra­zlogov določila višjo sta­rost birmancev.

Obred svete birmeOglejmo si zdaj še obred svete birme. Obred nam po navadi lahko marsi­kaj pove o vsebini zakra­menta. Po nagovoru škof birmance povabi, da ob­novijo krstne obljube. Pri

Zakrament svete birme je tesno povezan s kr­stom. Apostolska dela nam poročajo, da so apostoli poslali Petra in Janeza v Samarijo. Tam so živeli ljudje, ki so bili krščeni v imenu Gospo­da Jezusa. Ko sta Pe­ter in Janez prispela tja, sta molila zanje. Polaga­la sta nanje roke, tako da so prejeli Svetega Duha (Apd 8,14­17). Na to be­sedilo se Cerkev do da­nes sklicuje, če je treba najti svetopisemski te­melj za zakrament sve­te birme.

K l a u s E i n s p i E l E r

potrditev in okrepitev za krščansko življenje

v Ž A r I Š Č u

XIV 5ŠTIRINAJST DNI

birmi se torej nadalju­je, kar se je začelo pri sve­tem krstu. Nato škof po­vabi občestvo, da prosi Boga, da bi razlil svoje­ga Duha nad birmance. Cerkev je duhovna zgrad­ba. Apostol Pavel v svo­jih pismih opisuje, kako isti Duh na različne na­čine deluje v Cerkvi in po Cerkvi. Po tihi molitvi vernikov škof stegne svo­je roke nad vsemi birman­ci. To naj izraža polaganje rok, staro znamenje po­sredovanja duhovnih da­rov. Nato moli nad bir­manci. Besedilo ima stare korenine, ki segajo v tre­tje stoletje. Najprej se spo­minjamo, da je Bog zbra­ne birmance pri krstu iz vode in Svetega Duha pre­rodil in jih rešil greha. Po­tem ga prosimo, da jim pošlje Svetega Duha Tola­žnika. Od zgodnjega sre­dnjega veka naprej ta mo­litev na tem mestu citira besedilo iz knjige prero­

ka Izaija, ki nam govori o sedmerih darovih Svete­ga Duha (Iz 11,2). Dar mo­drosti in umnosti, svéta in moči, vednosti in pobož­nosti ter strahu Božjega v Izaijevi knjigi odlikuje­jo mesijanskega vladarja. Po krstu smo bili povezani s Kristusom in s Cerkvijo, ki je njegovo skrivnostno telo. V njej naj bi se nada­ljevalo delovanje Kristusa, Božjega Maziljenca. Zato birmanci po molitvi stopi­jo pred škofa, ki jih mazili z besedami »Prejmi potr­ditev – dar Svetega Duha« na čelu. Nato sledi zname­nje miru: »Mir s teboj – In s tvojim Duhom«. V li­turgiji svetega krsta je bil ta pozdrav od nekdaj zelo pomemben. Zaznamuje, da imamo v Cerkvi vsi isto dostojansto, saj smo po kr­stu postali Božji otroci in kot takšni bratje in sestre. Zakrament svete birme nas utrjuje, da v tem duhu lahko živimo.

»Sprejmi potrditev – dar svetega Duha!« Več sto­krat sem te besede že izrekel ob zaznamovanju mla­dih fantov in deklet s krizmenim oljem. Pred tem osred njim obredom zakramenta sv. birme pa dva­krat molim nad birmanci. Najprej nad vsemi skupaj s stegnjenimi rokami: »Pošlji jim Svetega Duha To­lažnika; podeli jim duha modrosti in umnosti, duha sveta in moči, duha vednosti in pobožnosti; napolni jih z duhom Božjega strahu.« In potem vsakemu po­samezniku položim roko na glavo in kratko molim za njega osebno, preden ga zaznamujem (pokrižam) s sveto krizmo.Brez te molitve si ne bi upal podeljevati zakramen­ta, o katerem Katekizem katoliške Cerkve med dru­gim pravi, danas globlje zakorenini v Božje sinovstvo, ki nam daje klicati »Abba, Oče« (Rim 8,15);nas trdneje zedini s Kristusom;poveča v nas darove Svetega Duha; spopolni našo povezanost s Cerkvijo;nam podeli posebno moč Svetega Duha, da bi z bese­do in dejanjem kot resnične Kristusove priče širili in branili vero, da bi srčno izpovedovali Kristusovo ime in se ne bi nikoli sramovali križa (KKC 1303).Večina mladih se ne zaveda obsega daru, ki ga prej­mejo – in vendar se jih je dotaknil sam Bog s svojo ljubeznijo in potrdil svojo trajno naselitev v njiho­vem srcu. Prav za to milost molim pri vsakem, ko mu položim roko na glavo.In tudi če mladi po birmi mnogokrat za dalj časa odidejo iz župnijskega življenja, sem prepričan, da se jim oglaša srce, da jih vodi po življenjskih poteh, jim je Bog opora in tolažba.Zato se mi za pripravo na birmo zdi bistveno, da jih ne pripravljamo le na prejem zakramenta, ampak predvsem na življenje, in da je ta priprava čim bolj celostna. Na mesto učenja in poučevanja mora sto­piti živa izkušnja vere in ljubezni. Začutiti morajo sprejetost in možnost, da so tudi v cerkvenih prosto­rih lahko to, kar so. In: da je vse v življenju poveza­no z Bogom, če se odpremo delovanju Svetega Duha. To seveda zahteva od voditelja birmanske skupine kar precej: poleg potrebne potrpežljivosti predvsem živo vero in osebno zavzetost, ali kot pravi Slomšek: »Če hočeš druge vneti, moraš sam goreti.« Vsekakor pa sem prepričan, da je birma vsakokrat potrditev vere mladih, tudi če nam mnogokrat osta­ne prikrita.

J o ž e M a r k e t z , r a v n a t e l j D u š n o p a s t i r s k e g a u r a d a

Birma – potrditev ali slovo od vere?

potrditev in okrepitev za krščansko življenje

XIV ŠTIRINAJST DNI6

p o G o v o rPripravila M i c k a O p e t n i k

Od adventnega časa naprej se srečujete tedensko v birmanski skupini. Kaj je potrebno, da se počutite dobro v skupini?Marco: Da skupaj držimo.Elija: Da smo drug do drugega pošteni. Pošten ni, kdor pride prepozno k uram ali pa gre sploh kam drugam, namesto da bi šel k birmanskemu nauku. Opravi­čiti bi se moral.

Kaj otežuje dobro skupnost?Marco: Če je kdo izpostavljen mobbingu. Elija: Na naši šoli imamo take primere. Pascal: Mobbing je zelo razšir­jen pri nas na šoli. Vsi začnejo kakega sošolca zafrkavati. Elija: Če se dva prepirata, dru­ge sošolce tako zmanipulirajo, da so vsi jezni na tega ali onega. Če pa je v skupini kateri šibak, se mora uveljaviti, in to naredi tako, da se pridruži močnejše­mu in sodeluje z njim, drugače je naslednjič on na vrsti za za­frkavanje. Michelle: Če se hočeš solidari­zirati s šibkejšim, zaideš takoj v težko situacijo. Jaz vedno dvi­gnem svoj glas za šibkejšega. Elija: Učitelji so v šoli premalo pri učencih, da bi videli težave, v katere spravijo šolarji sošolca s takim nasiljem.

Voditeljica birmanskih ur je Pep-ca Lederer. Kaj najraje delate v teh urah?Elija: Veliko se pogovarjamo. Marco: In se igramo razne igre. Hannah: Skupno smo naredili svečo in jo vedno prižgemo pri naših birmanskih urah. Pascal: V pogovorih smo sami sebe bolje spoznali. Elija: Razmišljali smo, kaj radi delamo, kaj nas zanima, in si to tudi izmenjali. Pepca Lederer: Srce je temati­ka, ki nas spremlja ves čas bir­manske priprave. Pri družinski maši so se predstavile vse šti­ri birmanske skupine. Pri maši smo razmišljali o Malem prin­cu in njegovi izpovedi: odgovor­nost za sočloveka.

Kaj vam je važno v življenju?Marco: Jezus je tisti, ki me spre­mlja skozi življenje. Vedno spet se obrnem nanj s kratko moli­tvijo. Hannah: Vera je zame važna, ker se je lahko oklenem. Michelle: V nekaterih trenutkih mi je vera zelo važna in mi je bila v tolažbo, ko mi je umrla babica. Elija: Če imam težave, potem molim, in to mi pomaga.

Kdo vam je posredoval vero?Marco: Posredovali so mi jo starši. Michelle: Veliko sem se nauči­la pri babici. Skupaj smo molili

Birmanski pouk je za vsako faro izziv, obenem pa lepa na-loga: spremljati mlade na poti iskanja in utrjevanja vere. V Št. Jakobu v Rožu gospa Pepca Lederer že 20 let spre-mlja mlade. Ob njih doživlja vse novosti časa in njihovo hrepenenje po lepem življenju. Za okroglo mizo šentjakob-skega farovža so se zbrali: Lukas Fister, Elija Sticker, Selina Rotar, Michelle Stornik, Hannah Kautz, Pascal Kölich, Marco Trodt in Pepca Lederer. V sproščenem in odkritem po-govoru so spregovorili o svoji veri in željah, ki jih imajo najstniki.

Spoznavamo sami sebe in iščemo osebno vero

XIV 7ŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJST DNI 7XIV

in prebirali zgodbe Svetega pisma.

Se v prijateljskem krogu kdaj pogo-varjate o Bogu?Michell: Mislim, da tega nihče ne dela. Vera je nekaj, kar je moje, in nočem, da drugi o tem kaj vedo. Je pa tudi tako, da imam jaz morda drugačno mnenje in vero kot drugi.Elija: Če sedimo skupaj, se pogo­varjamo o drugih stvareh. Se pa zgodi, da je pri teh pogovorih kdaj tudi Bog vpleten. Odvisno je od tega, kje in s kom se pogovarjamo.

Kaj pomeni za vas obiskovati bir-manski pouk?Michell: Doživljam toliko stvari, da je včasih težko vse verjeti, kar nas uči vera. V birmanskih urah pa si oblikujemo svoje lastno mnenje in si širimo vero. Elija: Od prvega svetega obhajila naprej nisem mislil toliko na Je­zusa. Napredoval sem v razvoju. Si ustvaril svoje mnenje. Prva leta po prvem obhajilu sem hodil pridno v cerkev. S časom se to spremeni. Marco: Veliko se moram učiti in rad bi užival prosti čas.Hannah: Vera pa je prisotna tudi v prostem času. Lukas: Pri nekaterih opravkih že. Tako kot npr. pri nogometu. Pepca Lederer: Če si član skupno­sti, je važno, da sodeluješ v tej sku­pnosti. Drugi člani se zanesejo na tebe, pričakujejo, da prideš in so­deluješ, si del skupnosti. Isto je pri nas krščenih, smo del skupnosti.

Kaj vam pomeni farna skupnost? Se počutite sprejete?Elija: Sem vključen v farno sku­pnost. Sodelujem pri maši, včasih igram klavir, najraje pa v kapeli pri šolskih sestrah. Tam je bolj toplo, ni toliko ljudi, je fleten župnik, ki mašuje, in je zelo mirna atmosfera. Hannah: Sem iz fare Podgorje. Se­dem let sem ministrirala. Sedaj imajo mlajše ministrante in mini­striram samo še, če me potrebuje­jo. Marco: Ne gre mi tako dobro, če moram v cerkev, ker je maša tako zgodaj zjutraj. Maše bi lahko bile popoldan.Lukas: Ne grem vsako nedeljo k maši. Elija: V času birmanskega pouka ni obvezno, da gremo k maši, bilo bi pa lepo.

Kakšna naj bi bila maša, da bi jo radi obiskovali?Hannah: Maša, pri kateri bi lahko aktivno sodelovala. Ker ne znam dobro slovensko, bi si želela, da bi bila oblikovana nemško, da jo ra­zumen. Elija: Včasih so maše „fad“. Čisto drugačne so maše v kapeli pri šol­skih sestrah. Vedno dobro obliko­vane, prepevam pri mladinskem zboru in pojemo moderne pesmi. Selina: Da bi sodelovali s pripro­šnjami in bil čas, da v tišini povem Bogu svojo osebno prošnjo. Marco: Želel bi si, da maše ne bi bile dolgočasne, da bi bile obliko­

vane tako, da navdušijo mlade; da bi prepevali moderne pesmi in po maši imeli agapo. Michelle: Naš župnik oblikuje maše vedno dvojezično. In to mi je všeč.

Imate koga, ki je vaš zgled? Ob ka-terem si mislite, tak bi tudi jaz ho-tel biti?Lukas: Moj zgled je moj sosed – je dober prijatelj in mi vedno pomaga, če potrebu­jem pomoč. Hannah: To je oseba, s katero se lahko dobro pogovarjam. Michelle: Je lahko tudi dobra prijateljica. Marco: Moj zgled je mož, ki je po poklicu kuhar. Če kaj potrebujem, mi vedno pomaga. On bo tudi moj birmanski boter. Pascal: Jaz sem sam sebi zgled. Elija: To je moj najmlajši stric. Igra inštrument in večkrat skupaj mu­zicirava. On ima poklic, ki tudi mene zanima. On bo moj birman­ski boter.

K birmi vas bo spremljal boter ali botra. Kaj si želite od njega ali od nje?Elija: Da bom imel dober odnos do njega. Michell: Da se bom lahko pogovar­jal z njim o vseh rečeh.Selina: Da bom več časa kot do se­daj preživela z njo.

””

Srce je tematika, ki nas spremlja ves čas birmanske priprave.

XIV ŠTIRINAJST DNI8

Ž e n e S p e C I A LPripravila M i c k a O p e t n i k

Preko Dunaja je Predarlčanka Ute Liepold prišla pred 20­imi leti na Ko­roško. Ves čas svojega življenja na Koroškem pa posebno pozornost na­menja ženskam in njihovi usodi. Skromni in tematsko vezani zapisi o Korošicah so v njej porodili zami­sel, da se odpravi na pot iskanja. Na poti iskanja je imela veliko pogovo­rov, svetovalci so ji bili številni znan­ci, deželni arhiv in razno gradivo pa sta ji dala odgovor na vprašanje „kaj bom našla“. Filozofinjo in avtorico Ute Liepold so zanimale samozavestne in samo­stojne ženske vseh slojev. Pri iska­nju žensk, ki so v vseh stoletjih so­oblikovale koroško družbo, je bila vedno znova začudena nad ženska­mi, ki so že zelo zgodaj nastopale sa­

mostojno in samozavestno oblikovale svojo usodo. Z občudovanjem je pre­brala zapise o Pavli Gonzagi, ki je v poznem 15. stoletju zapustila moža, ker jo je mučil, a so ji starši ukazali, da se vrne k možu. Iz velikega števila odličnih in zanimivih žensk, ki jih je odkrila, je izbrala 150 portretov in jih sestavila kot žensko podobo Koroške. V knjigi je portretirala ženske like, od podeželske babice preko tovar­niške delavke do sodelavke v odpor­niškem gibanju. Med portretiranimi ženskami najdemo v knjigi tudi ugle­dne Korošice kot Hemo Krško, pisa­teljico Ingeborg Bachman, ustanovi­teljico ustanove de la Tour, grofico Elvine de la Tour, in prvo zdravnico, doma iz Velikovca, Theresio Vallant. V knjigi so samoumevno predstavlje­

Glej, sliko dam ti

Anna Forneris, roj. Hafner(15. 2. 1789 – umrla po 1849)

Anna Forneris, rojena v fari Himmelberg, je živela kot svetovna popotnica. Več kot 30 let je potovala po Orientu, predvsem po Turčiji in Perziji, bila na Malti in Krfu, žive­la in delala v mestih Konstantinopel, Tiflis, Tauris, v Jeruzalemu in Rimu. Starši Anne Forneris so bili bogati kmetje. Pri 14 letih je Anna zapustila dom in se zaposlila v Celov­cu. Njen odprti pogled na svet in priprav­ljenost sprejeti razne službe sta jo vodila po svetu. Po 44 letih se je vrnila na Koro­ško. V svoji knjigi je opisala šege in navade, oblačilno kulturo, vero in pisavo tujih dežel.

Theresia Kuttnig(živela od 1840 do 1912)

Je bila znana celovška osebnost. Čeprav energična in odrezava, je bila spoštovana v vseh družbenih krogih. Pri 20 letih je pri­šla v Celovec in se zaposlila kot natakari­ca. Od leta 1864 je 17 let delala v tobačni tovarni. Stara 40 let je zaprosila pri me­stni upravi za obrt: trgovanje s sadjem in zelenjavo. Za stojnico so ji odkazali pro­stor na Starem trgu. Branjevka je živela ob Lendkanalu, kjer so živeli splavarji, perice in fijakarji. Vsak dan je vozila v garah zele­njavo na trg. Ob praznikih pa okrasila stoj­nico z rožami in zastavami. Med otroke in študente pa delila sladkarije.

Ženski portreti iz knjige „Kärnten weiblich“

UteLiepold

Foto:Jagoutz

XIV 9ŠTIRINAJST DNI

ne tudi Slovenke, med njimi pesnica Milka Hartmann in partizanka Hele­na­Jelka Kuchar. V knjigi, ki je izšla ob 100­letnici dneva žena, pa avtori­ca ni hotela predstavljati še živečih žensk. Le ženske, ki so preživele gro­zote koncentracijskega taborišča Ra­vensbrück, najdemo v lepo oblikova­ni knjigi. Portrete in imena žensk, ki so bile močne, so zastavile v javnosti svojo besedo, imele načrte in jih tudi izpeljale, se borile za svoj narod in bile izpostavljene ponižanju in trpele strašne muke, je avtorica iztrgala po­zabi in jim dala mesto v knjigi. Za predstavitev svoje knjige “Kärn­ten weiblich” si je avtorica in reži­serka Ute Liepold zamislila eksper­minentalni gledališki večer. Mlade umetnice – igralke, pevka, plesalka,

glasbenica in umetnica – so za izho­dišče svojega nastopa izbrale zgodo­vinske ženske. Prepustile so se izpo­vedi teh žensk, jo v predstavi obudile k življenju in jo povezale s sedanjo­stjo. Kot rdeča nit se je v predsta­vi odvijala in prepletala samostojnost žensk in njihova ljbuezen do življe­nja. Gledališki prostor v Theaterhal­le 11 na celovškem sejmišču so se­stavljali posamični otoki, ki so jih umetnice oblikovale s pesmijo, be­sedo, plesom in glasbo. Njihova ko­stumska belina jih je delala prozorne in občutljive. Prav to pa je poudarja­lo njihovo izpoved in izraz. In ko je igralka in pevka Katarina Hartman v slovenskem jeziku zapela pesem Mil­ke Hartmann “Glej, sliko dam ti” in predstavila kruta doživetja Helene­

Jelke Kuchar, je večer preveval spo­štljiv odnos do slovenske besede in njenih govorcev. To spoštovanje oblikuje delovanje avtorice in režiserke Ute Liepold, ki pogreša na Koroškem spoštljiv odnos do slovenske besede, v kateri sama osebno vidi veliko dragocenost deže­le. Med mladimi pa opaža veliko od­prtost do slovenščine. Sama si želi, da bi slovenska beseda bila samoume­ven del dežele Koroške. Taka samo­umevnost oblikuje tudi njeno delo, ki se kaže v novi knjigi in je bilo opazno na predstavitvi.

Ute Liepold: Kärnten weiblichKnjiga je izšla pri založbi Heyn

Juliane Hardinek(1880 ­ 1968)

Tovarniška delavka Juliane Hardinek je bila socialistična prvoborka za boljše delovne razmere za ženske v industriji. Rodila se je v kraju Šmartin pri Celovcu. S 14 leti je pri­šla v Celovec v tobačno tovarno, kjer je bilo zaposlenih 1000 ljudi. Po prelomu stoletja se je skupaj s sodelavkami začela upirati proti slabim delovnim razmeram in nečlo­veškemu ravnanju. 1919 je postala socia­listična občinska odbornica v Št. Rupertu. Po priključitvi Avstrije k Nemčiji leta 1938 je začela sodelovati v socialističnem odpo­ru in delala v ilegali. Po atentatu na Hitlerja je bila zaprta v celovških zaporih.

Ana Jug, roj. Olip(1922)

Ana Jug se je rodila kot najmlajši otrok slovenske kmečke družine v Selah. Vigre­di 1940 so trije bratje zbežali v Jugoslavi­jo. Nato so družino šest tednov nadzorovali in dve sestri zaprli. Po zasedbi Jugoslavi­je 1941 so se bratje vrnili v Sele, kjer jih je družina oskrbovala in jih skrivala. 14. apri­la 1942 so nacisti nasilno odvedli mamo, očeta in hčere v taborišče. Novembra 1942 je bila družina odvedena v zapor. Po šest­mesečni ječi so Ano Jug, skupaj z deseti­mi ženskami iz Sel, deportirali v taborišče Ravensbrück.

Helena Igerc, roj. Polanc(1924)

Tudi Helena Igerc je preživela taborišče Ra­vensbrück, ki so ga maja 1945 osvobodi­li Angleži. Kot otrok koroških Slovencev je doraščala na gorski kmetiji v bližini Železne Kaple. Leta 1937 je njena mati vzela v na­jem gorsko kmetijo v Žitari vasi. 18. avgu­sta 1944 so 20­letno Heleno in njeno dve leti mlajšo sestro aretirali na polju in ju od­vedli v koncentracijsko taborišče Ravens­brück. Tam so ju izrabljali kot delovno silo in za razne preizkuse. Toda preživeli sta.

XIV ŠTIRINAJST DNI10

z a v e s t n o ž i v e t iv Ž A r I Š Č uPripravila M i c k a O p e t n i k

Potrebujete: močne čevlje, copate za po hiši, spalno vre­čo, flomastre in veliko dobre volje. S temi navodili je s. An­dreja navduševala člane bir­manske skupine v Celovcu za dvodnevni tečaj. Že enkrat so bili člani celovške birmanske skupine v Oazi miru na Lju­belju.

Lepa doživetja so člane pove­zala v dobro skupnost, v kate­ri se vsak član lahko zanese na drugega. Skupna molitev, pre­pevanje, pogovori o Cerkvi in Bogu so jih zbližali in postali so prijatelji. Kaj pomeni skupnost, so doživeli ob nočnem poho­du na stari Ljubelj. Hoja po te­mnem godzu, brez svetilke, pa je v njih budila bujno fantazi­jo. Toda varna roka sopotni­ka je ublažila razburljive tre­nutke, ki so jih mladi doživ ljali

ob skupni hoji. Pomagali pa so tudi tolažilni sladkor čki, kate­re je Teresa velikodušno deli­la. Vesela doživetja in razmi­šljanja o osebni veri, odnosu do Boga in Cerkve so bila po­vod, da se je voditeljica birman­ske skupine s. Andreja odloči­la, da se odpravijo še za dva dni v Oazo miru.

Sploh so bili mladi, ki se pri­pravljajo v Župniji sv. Ciri­la in Metoda na sv. birmo, nad­vse aktivni. Tedenska srečanja so sestavljali pogovori in krea­tivno ustvarjanje. Tako so v ad­ventnem času izdelali 40 an­gelčkov in jih v osebnih obiskih ponesli starim in bolnim po Ce­lovcu. Pa tudi priprava in soo­blikovanje nedeljske sv.maše jim je bilo v veliko veselje. Ob sodelovanju s pesmijo in bra­njem nikoli niso imeli občutka dolgočasja. Še posebej pa so se

razveselili farne kave, kjer so se lahko pogovarjali z vrstniki in se zabavali. V najlepšem spominu jim je ostal obisk svitne. S posebno zavzetostjo so se Teresa Krall, Teresa Haab, Rebekka Groz­dek in Jaša Pušnik lotevali ra­znih tem, po katerih so iskali svojo pot do Boga in odkriva­li svojo vero. Z izdelavo moli­tvene kocke so se posvetili svoji osebni molitvi in bili hvaležni staršem, da je molitev ritual, ki povezuje vse člane družine. Ve­černo molitev pa mladi vidi­jo in doživljajo kot zahvalo za preživeti dan in prošnjo za nov začetek.

Ob leseni rezini so razmišljali o svoji življenjski poti in o tem, kaj jih je oblikovalo, kaj jim je bilo pomembno in kaj je važno za njihovo življenje.

Birmanska skupina ž u p n i j e s V. c i R i l a i n m e t o d a V c e l o V c u

Moja pot do BogaNa fotogra­fiji: Rebekka Grozdek ,Teresa Haab, Jaša Pušnik, in Teresa Krall

XIV 11ŠTIRINAJST DNI

Kot veroučitelj in dolgoletni sprem­ljevalec birmancev pripravljam fan­te in dekleta na zakrament svete bir­me. Približati mladim božji nauk, jih naučiti, kar je treba vedeti o Kristu­su in Cerkvi, mi je srčna zadeva.

V teh letih sem spoznal mnogo priza­devnih sodelavcev, zavzetih duhovnikov in oznanjevalcev evangelija. Poznam strukture katoliške Cerkve. Povezanost s Kristusom in s Cerkvijo mi daje moč, da jo skušam v današnjem času, ko ji vča­sih zmanjkuje sape, pozitivno približa­ti mladim.Vera oblikuje človeka in ga spodbuja k dobremu. Geslo nas vabi, da se vedno znova poglobimo v vero in si izprosi­mo nove moči za oznanjevanje Kristu­sa. Vera, ki se ne razvija, nazaduje, tako naj nam molitev odpira vrata k Bogu. Prerok Jeremija primerja pravičnega človeka z drevesom. Pravi: «Blagoslovljen človek, ki zaupa v Gospoda. Je kakor dre­vo, zasajeno ob vodi« (Jer 17,7­8). Kot spremljevalec birmancev moraš biti veren, dejavno vklju­čen v farno skupnost. Ključno je, da si pravičen in v duhu ter mi­šljenju odprt svetu mladih. Po­znati moraš njihove šege in na­vade. Priprave v birmanskih skupinah naj bodo prijetne, naj ne bo na programu samo učenje na pamet, ampak tudi spoznavanje cerkvenih usta­nov in farnega življenja Birmanci, ki jih pripravljam na sveto bir­mo, so stari štirinajst let. Pravimo, da so v puberteti. Zapuščajo svet otroštva in stopajo na prag odraslosti. Mnogo stva­ri iz otroštva jih ne zanima več. Pogoste­je se družijo s prijatelji in prijateljicami. Staršem ne zaupajo več v tisti meri kot prej. Vzeti jih moramo resno, jim zaupa­ti in jim stati ob strani. Prav v to obdo­bje pride priprava na sveto birmo. Neha­ti moramo z jamranjem, kako težko je s pubertetniki. Vsak čas ima svoje izzive. Vzeti jih moramo na znanje.V Prvem Petrovem pismu beremo: »Saj ste vendar živi kamni. Zato se vgrajujte v duhovno stavbo, tako da boste sveto duhovništvo in boste darovali duhovne žrtve, ki bodo po Jezusu Kristusu prije­tne Bogu« (1 Pt 2,5). Skupaj z birmanci gradimo v medsebojnem zaupanju Cer­kev, in to s pomočjo Svetega Duha. Cer­

kev lahko primerjamo z velikim gradbi­ščem ali z delavnico. Vsak ima možnost, da se aktivno vključi v to duhovno stav­bo s Kristusom na čelu. Liturgija je nedvomno živi kamen naše duhovne stavbe in bogata zakladnica Cerkve. S praznovanjem cerkvenega leta postavimo naše življenje v Božje sprem­stvo. Nujno je potrebno, da birmanci v mesecih priprave doživijo lepo liturgijo, ki jih nagovarja. Tu so odločilni še pose­bej naši duhovniki.Z birmanci smo spoznavali v raznih pro­jektih in delavnicah svet Cerkve. Spo­znavali smo Karitas, to mednarodno organizacijo za humanitarno pomoč katoliške Cerkve. »Pridite in poglejte«, projekt Katoliške otroške mladine, ki nas na zanimiv način uvaja v svet Biblije.

Medfarni biblični kviz, v katerem se birmanci merijo v znanju; obiski in srečanja birmancev v domovih za ostarele; romanje po poti duhov­nosti na Gori svete Heme; pletenje adventnih vencev; premišljevanje križevega pota; birmanski vikend na Krki; obhajanje svetih maš; spo­znavanje farne cerkve ... vse to in še kaj je na programu naše pripra­ve. Mnoga srečanja z birmanci so me obogatila. Zato bodimo odpr­ti do naše mladine. Vključimo jo v župnjisko skupnost. Poživila bo

našo Cerkev! Pravimo, da postane krščenec z zakramentom birme »kr­ščansko polnoleten«.Ob koncu bi rad še omenil križ, ki visi v škocijanski kapeli. Križanemu Kristusu manjkajo roke in noge. Neznanec jih je odtrgal. Ob pogledu na ta križ se pogo­sto spomnim molitve, ki jo je napisal ne­znan avtor iz 14. stoletja. Besedilo mo­litve naj nam odpre oči za resnico, da smo mi vsi živi kamni Kristusove Cer­kve. Vsak, ki se da vgraditi v to dohovno stavbo, ji da svoj pečat in svojo podobo. Kot oznanjevalci Božje besede v 21. sto­letju smemo moliti: Kristus nima drugih rok razen naših, da bi lahko opravil svoje delo. Nima drugih nog razen naših, da bi lahko privedel lju­di na svojo pot. Kristus nima ustnic ra­zen naših, da bi ljudem pripovedoval o sebi. Nima druge pomoči razen naše, da pripelje ljudi na svojo stran. Mi smo edi­na Biblija, ki jo javnost še prebira. Mi smo zadnje Božje sporočilo, napisano v dejanjih in besedah.

S. Andreja jim je v času pripra­ve na birmo zvesta spremlje­valka, ki z veliko mero razume­vanja spremlja mlade na poti iskanja osebne vere.

Kreativnost in pogovor sta se­stavni del birmanskih srečanj, v katerih so mladi o pustu – ob vstopu v postni čas – izdela­li maske. Ob maskah pa razmi­šljali o sebi in svojem odnosu do soljudi. „Kako se obnašate doma ali med prijatelji? Ste re­snični ali si nadenete masko? In kdaj jo snamete?“ je bir­manke in birmanca spodbuja­la s. Andreja k razmisleku. Po­stni čas bo zanje iskanje poti do Boga, katero z vso resnostjo iščejo. Z veliko nočjo pa bodo sklenili pripravo na prejem za­kramente svete birme. Škof bo nanje priklical Svetega Duha, botri pa jim bodo zvesti spre­mljevalci skozi življenje.

Z birmanci po Kristusovih sledeh Pripravil Jurij Jenšac

XIV ŠTIRINAJST DNI12

z a v e s t n o ž i v e t iv sodelovanju z referatom za družine pri katoliški akciji

pripravil pavel zablatnik

Post, 40 dni in dodatno še nekaj Gospodovih dni časa za sprosti­tev, umiritev in duhovno poglobi­tev. Čas, primeren za očiščevanje telesa in duše. Za to je potrebna do­bra izbira telesne in duhovne hra­ne, ki spodbuja dobro počutje in novo veselje do življenja. Hkrati je to spodbuda za čutila, ki spet posta­jajo sprejemljivejša in občutljivejša. Tako se more poroditi spet novo ži­vljenje in se prikazati v novi luči.

„V sebi nosiš nebo in zemjo,” spodbu­ja slehernega človeka svetnica iz 12. stoletja, benediktinka Hildegarda iz Bingna, ki s svojimi mističnimi vide­nji in spodbudami za zdravo življenje za vse čase ostaja zgledna spremljeval­ka človeka, še posebno v postnem času, pomembnem obdobju v okviru pra­zničnega cerkvenega leta. Za sleher­ni trenutek zemeljskega bivanja ugota­vlja, da je Bog človeku domovina, kjer v skrivnosti božje ljubezni prepozna­va svoj nastanek. Torej je človek po­doba Boga in partner vseh zemeljskih bitij. Takšen je po prepričanju srednje­veške svetnice od vsega začetka bož­ji načrt, ki v središče zgradbe sveta po­stavlja človeka, pomembnejšega od drugih ustvarjenih bitij, ki ostajajo od­visna od te zgradbe. Sicer je ta njen človek majhne postave, a mogočen po moči svoje duše. S svojo pokonč­no držo in svojimi nogami na trdnih tleh zmore premikati zgornje in spo­dnje stvari. Kar povzroči z delom svo­je desne in leve roke, presega vesolje, ker vse to oblikuje v moči svojega no­tranjega človeka. Kakor namreč člove­ško telo presega velikost srca, tako tudi duševne moči presegajo telesne, in ka­kor človeško srce počiva skrito v tele­su, tako je tudi telo obdano z duševni­mi močmi, ki zajemajo ves svet. Povsod tam so nebesa na zemlji, kjer je človek prevzet od ljubezni do Boga, do svojih soljudi in do samega sebe.

Čudovite misli sv. Hildegarde o člove­

ku, kroni božjega stvarstva, nas bodo spremljale tudi v Mladinski center na Rebrci, kjer bomo 25. in 26. mar­ca sledili tudi še nasvetu preroka Izai­je: “Ne potuhni se pred svojim rojakom in tvoje zdravje se bo hitro razcvete­lo.” V prijateljski povezanosti z druži­nami iz Koroške in Slovenije se želimo tam nekoliko globlje približati življe­nju v družini, ki je pretkano z mrežo medčloveških odnosov, ki nas nosijo in podpirajo, mogoče pa tudi kdaj ute­snjujejo. V tem duhu želimo drug dru­gega spodbujati in podpirati na poti sprave.

Spored bomo začeli v petek, 25. mar­ca, ob 18.00 s skupno večerjo in ga na­daljevali s sproščenim družinskim ve­čerom ob pesmi, pogovoru, kreativnem ustvarjanju in duhovni spodbudi.

V soboto dopoldne ga bomo nadalje­vali z zajtrkom ob 8.00 in nato ob 9.00 s skupnim odkrivanjem blagoslovlje­nega postnega časa, ki naj nas pripra­vi na veliko noč. Ob 11.00 pa bomo lah­ko prisluhnili predavanju z naslovom “Ne potuhni se pred svojim rojakom in tvoje zdravje se bo hitro razcvetelo” prof. dr. Christiana Gostečnika, red­nega profesorja za psihologijo religi­je, pastoralno psihologijo ter zakonsko in družinsko terapijo na Teološki fa­kulteti v Ljubljani in Mariboru. Polega tega izobražuje nove generacije zakon­skih in družinskih terapevtov ter tudi sam izvaja terapije in vodi različne psi­hoterapevtske skupine. Poleg številnih knjig, znanstvenih člankov, mnogih raziskav ter sodelovanj na simpozijih in kongresih doma in v tujini je razvil inovativni psihoterapevtski postopek, imenovan RELACIJSKA DRUŽINSKA TERAPIJA. Je ustanovitelj in direktor psihoterapevtskega centra – Franči­škanski družinski inštitut.

Informacije in prijave: 0676 8772 3400 (Pavel Zablatnik), www.katoliska-akcija.at

nebo in zemljo nosimo v sebi

XIV 13ŠTIRINAJST DNI

z m o j e g a z o r n e g a k o t aSimon Čertov

IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna družinska priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredila Micka Opet-nik, lektoriral Lojze Pušenjak. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, opetnik@nedelja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec, Kraj izhajanja: Celovec 2

Osebno zanimanje me je vodilo, da sem povprašal učenke in učence 1. razreda trgovske akademije po njihovih spominih na birmo. Odgovori mladih so bili na prvi pogled trezni, v mlado­stni jasnosti kritični. Pripovedovali so o pozitivnih doživetjih, o skupnosti pri birmanskem pouku in o birmi. Za mnoge je bilo po­membno, da je bila birma družinski praznik. Botra ali botro so iz­brali iz družinskega kroga, pri tem darilo ni bilo odločilno, važnej­ši je bil dober odnos do botra!

Nisem bil čisto zadovoljen z odgovori. Ker sem si želel, da bi bolj razločevali, sem o tej tematiki povprašal še učence drugega le­tnika. Pogled na stvar ni bil bistveno drugačen, morda malo bolj preu daren, obenem pa so nekateri kritično osvetlili pripadnost Cerkvi.

Poglobljena razprava o lastni veri je za nekatere mladince velik iz­ziv. V skupini enako starih so to nekateri doživeli kot zanimivo in resno vprašanje, drugi kot dolgočasno in naporno. Odločilno za pouk in birmanskega spremljevalca je po oceni mladih spremlje­valčev odnos do mladincev in ali mu uspe verodostojno pričeva­ti za krščansko vero. Ni nujno, da je spremljevalec ali spremljeval­ka veroučitelj ali veroučiteljica. Včasih najdejo ljudje, ki ne delajo v šoli, boljši način, da se približajo mladim. Kočljivo je postalo ob vprašanju, kdo od mladincev doma še doživi obliko verskega živ­ljenja in sodeluje v fari. Ni jih bilo veliko.

Zakrament svete birme pomeni v katoliški Cerkvi zaključek uva­janja v krščanstvo zgodnje Cerkve (Initiatio Christiana) in je od­ločilni korak k samoodgovornemu in polnoletnemu kristjanu. V pravoslavni Cerkvi po stari navadi še danes podeljujejo zakrament krsta, prvega obhajila in birme v enem slavju. Birma je v krščan­sko oblikovani kulturi pomemben korak v zrelo, mladostno in sa­moodgovorno krščansko življenje. Verouk na ljudskih šolah ne more nadomestiti verske socializacije v družini ter v otroškem in mladinskem delu po farah, lahko pa jo dopolnjuje.

Po avstrijskem pravu so mladinci z dopolnjenim 14. letom kazen­skopravno in versko polnoletni. Na višjih šolah se nekateri iz raz­ličnih vzrokov odjavijo od verouka. Verouk ni samo pričevanjsko oznanjevanje vere. Je kritično in razumsko spoprijemanje z vpra­šanji lastne vere, drugih religij in s sociološkimi in psihološkimi pogoji verovanja za posameznika in skupnost v današnjem času in v zgodovini. V raznolikosti mnenj in stališč o veri ne najde vsak enakih in dobrih odgovorov in sklepov.

Zame kot veroučitelja je pomembno, da ostanem v pogovoru z mladimi. Se z njimi spoprijemam z vprašanji človeškega življenja in človeških spoznaj, posebej še s krščansko vero. In mnogi celo sodelujejo.

nebo in zemljo nosimo v sebi Postati odrasel – postati zrel

XIV ŠTIRINAJST DNI14

kibicZ B A D L J I V I P R I G R I Z K I

didD R U Z I N A i n D O M

dD R U Z I N Aid

i n D O M

mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

U r e d n i c a : G a b i F r a n k

Pred kratkim ste skupaj s so-delavci zgodovinarji izda-li knjigo o usodi kmetov v povojnih letih v socialistič-ni Sloveniji. Ali lahko strne-te glavne izsledke te obširne študije?

Jože Dežman: Teroristična razredna vojna titoizma pro­ti kmetstvu in kmečki upor proti titoizmu je še zastrt z mnogimi pregradami tabujev sistema ohranjanja in razvi­janja revolucionarnih izročil.Zato je naš zbornik, pa ko­likor obsežen že je, le eden izmed začetnih korakov k spoznavanju tragedije in ka­tastrofe, ki jo za slovensko podeželje pomenijo 2. sve­tovna vojna, okupacija, upor, revolucija, kolaboracija, dr­žavljanska vojna. Da je to res le izhodišče, nam nakazujeta že recenzenta dr. Tamara Griesser Pečar in dr. Bojan Žalec s svojimi tehtni­mi refleksijami.

Kako bi orisali posledice to-talitarnih režimov dvajsetega stoletja za naš prostor?

Dežman: Sto tisoč mrtvih, več sto tisoč aretiranih, in­terniranih, pregnanih, posla­nih na prisilno in suženjsko delo, rasistično diskriminira­nih. Smeri raziskave vodijo h genocidu, democidu, poli­ticidu, klasicidu … Napade­na je bila tradicionalna du­hovna, moralna, socialna, nacionalna struktura, de­mokracija, množično kršene človekove pravice. Po drugi strani pa je naci­onalni razvoj segel od raz­drobljenosti v imperiju do združevanja nacionalnega ozemlja po prvi in drugi sve­tovni vojni in potem v izje­mnem procesu osamosvaja­

nja in demokratiziranja do vzpostavitve samostojne na­cionalne države.Skratka, tudi za Sloveni­jo je kratko dvajseto stoletje skrajnosti.Doslej smo bili prepričani, da se morajo z grozo zgodovi-ne spoprijemati nekako le Av-strija in Nemčija, mogoče še Italija, torej le dežele in drža-ve, ki jim je vladal režim z de-snega ekstremističnega roba.  V zadnjem času pa spoprije-manje z ideološko deformira-nim zgodovinopisjem vedno bolj zajema tudi Slovence in države, ki jih je zaznamovala komunistično-režimska pre-teklost. Kaj je bilo doslej za vas najhujše doživetje?Dežman: Z lomljenjem tabu­jev titoizma, ki so skrili tako zločine fašizma in nacional­socializma, predvsem pa so skrili zločine titoizma in va­rovali totalitarne zločince, se ukvarjam že tri desetletja. Še vedno se vsak dan srečam s kako usodo, ki je močnej­ša kot vsaka umetniška na­racija, izpoved. In sicer tako v tragičnosti kot v presunlji­vih dokazih človeške duhov­ne moči, ustvarjalnosti, moči preživetja. Ne nazadnje sem se v raznih raziskavah oseb­no vsaj z registracijo osnov­nih dejstev dotaknil več kot 50.000 oseb.

Knjiga o preganjanju kmetov in kmečkih uporih v Sloveniji

Jože Dežman:

Le vkup le vkup uboga gmajna – Preganjanje kmetov in kmečki upori v Sloveniji 1945­1955

480 strani, broširano, 2011, ISBN: 978-3-7086-0533-3, 32 evrov

Mohorjeva založba je iz­dala novo knjigo z naslo­vom Le vkup le vkup uboga gmajna – Preganjanje kme­tov in kmečki upori v Slove­niji 1945­1955, ki jo je ure­dil zgodovinar Jože Dežman. Knjiga je izšla kot zbornik k razstavi v Muzeju novej­še zgodovine Slovenije (od 8. decembra 2009 do juni­ja 2010) v sodelovanju s Štu­dijskim centrom za narodno spravo.

Dežman je ob razstavi povedal, da bo »zgodba, ki še ni napisana, pri­čala o kmečkem trpljenju pod ti­toizmom in upori proti njemu). Knjiga je pomemben prispevek pri obravnavanju te tematike in je ob­širen prikaz stanja na podeželju v povojnem času do leta 1955, do­tika se tudi medvojnega dogaja­nja. Kmetje so bili poleg katoliške Cerk ve in predvojnih tradicional­nih strank nadaljnji notranji so­vražniki, ki so ovirali potek socia­listične revolucije. Kmečki delavci so bili za komuniste rezervni pro­letariat, želeli so preobraziti vasi. Ker je bil kmet povečini navezan na zemljo in veren, je to bilo v na­sprotju s komunistično ideologijo. Knjiga nazorno prikazuje, niza ukrepe in opisuje posledice ter se posveča posameznim zgodbam. Avtorji so knjigo posvetili brez­pravno umorjenim, mučenim, za­sužnjenim, oropanim, osiromaše­nim, rasistično diskriminiranim.

Z Jožetom Dežmanom smo se po­govarjali o njegovi knjigi in o tem, kaj pove tistemu, ki mu vrže v obraz: »Moj Bog, ali še ne bo ko­nec teh neumnosti iz starih arhi­

XIV 15ŠTIRINAJST DNI

kibicZ B A D L J I V I P R I G R I Z K I

didD R U Z I N A i n D O M

dD R U Z I N Aid

i n D O M

mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

Od knjige na oderGledališče Glej iz Ljubljane je v svoj spored sprejelo otroško igro na osnovi knjige »Kako je Jaromir iskal srečo« avtorja Petra Svetine. Kako je Jaromir iskal srečo je poetična zgodba, v kateri zvezdoznanec Jaromir v svoji podstrešni sobici dan za dnem zre v nebo, kjer išče svojo srečo. Išče jo med zvezdami, med zapletenimi matematičnimi izračuni, zvezdoznanskimi razpravami in čaka, da bo prišla nenadno kot komet. Vsak dan ga obišče gospodična Jarmila, ki mu pomaga pri različnih opravilih. Nekega oblačnega dne, ko na nebu ni videti zvezd, pa Jarmila zvezdoznančev teleskop usmeri drugam – popelje ga na magičen sprehod skozi različne zgodbe drobnih skrivnostnih trenutkov. In nenadoma ga tresne, kot bi ga zadel komet ... Igra je doživela premiero 11. marca v režiji Ajde Roos in Jasne Vastl ter Braneta Vižintina. Predstava je primerna za otroke od 5. leta naprej in traja 40 minut. Predvidevajo tudi gostovanja na Koroškem. Več na: www.glej.si

Držabna nagrada Janezu StrutzuJanez Strutz letos prejme državno nagrado za prevajanje. Literarni zgodovinar na Univerzi v Celovcu je prevedel mdr. dela Florjana Lipuš, Marjana Tomšiča. Nagrado prejme za prevod iz tujega jezika v nemščino. Kakor je povedal sam, ga navdaja literarna polifonija Evrope, posebej pri srcu so mu male literature. Številne Strutzeve prevode je izdala Mohorjeva založba. Nagrado mu bodo podelili na začetku julija v Musilovi hiši v Celovcu.

Thomas Bernhard v LjubljaniV Mini teatru v Ljubljani, na Križevniški 1, bo v okviru projekta Igralci berejo romane / Ljubljana svetovna prestolnica knjige Milan Štefe bral roman Thomasa Bernharda Potonjenec v prevodu Lučke Jenčič, in sicer v četrtek, 23. marca, od 20. ure naprej. Prireditev bo potekala v sodelovanju z Mohorjevo založbo iz Celovca.

Rudi Vouk predstavlja svojo knjigo Iz pravNega kotička Naslednja predstavitev bo v petek, 18. marca, v Ločilu, kjer bo zbornik predstavil Rudi Vouk ob 19.30 pri Gamsu (družina Mikl). Predstavitev knjige bo olepšal MoPZ Jepa­Baško jezero.

 

Knjiga o preganjanju kmetov in kmečkih uporih v Sloveniji Z a n i m i v o s t i & t e r m i n i

Kaj bi odgovorili človeku, ki Vam zabriše v obraz stavek: »Moj Bog, ali še ne bo konec teh neumnosti iz starih arhi-vov?«Dežman: Tako, kot odgovar­jajo svojci umorjenih, ki že­lijo pokopati svoje: »Če bi vi iskali svojo mater, očeta, brata, sestro, sina, hčer, nam ne bi očitali, da »premeta­vamo kosti«, da se ukvarja­mo z »drugorazrednimi te­mami« …

Ali je dovoljena primerja-va nacionalnega socializma z drugimi totalitarnimi sis-temi?Dežman: Obravnavo totali­tarnih pojavov je treba za­četi na novo, saj se z razši­

ritvijo raziskave na fašizem, nacionalsocializem in tito­izem vsa vprašanja odprejo na novo. Npr., katera so naj­hujša koncentracijska tabo­rišča za Slovence po številu smrtnih žrtev. Le malokdo bi naštel vrstni red: titoistič­ni taborišči Šentvid nad Lju­bljano in Teharje pri Celju – vsako s po nekaj tisoč smr­tnimi žrtvami, potem sledijo nacionalsocialistična tabori­šča Auschwitz (2.279 umor­jenih), Dachau (2.015) in Mauthausen (1.820), za nji­mi pa fašistični Rab z več kot tisoč smrtnimi žrtvami.  

Jože Dežman

Romamo z Nedeljo in »Der Sonntag«

Ena vera - en Bog - ena skupnost

28. 5. 2011Od Lisne gore k Božjemu grobu

18. 6. 2011Po Hemini poti v Sloveniji

8. 10. 2011Romanje k desetim cerkvam v farah Loče in Šteben

Prijave sprejema: Nedelja, tel: 0463-54587-3520