266finance zapiski - piko

Finančno pravo in javne finance

NOSILCI JAVNEGA FINACIRANJAMed aktivne nosilce javnega financiranja(tisti, ki skrbijo za zbiranje družbenih dohodkov iz naslova davščin, prispevkov in javnih ter mednarodnih posojil) prištevamo:

- organe države in lokalnih skupnosti- krajevne skupnosti- zavode javnih služb- sklade lokalnih skupnosti

K aktivnim finančnim nosilcem prištevamo še naslednje finančne organe(če opravljajo javnoupravne naloge):

- banke- zavarovalnice- razne oblike gospodarskih združenj- javne organizacije

Pasivni finančni subjekti so:- občani- civilnopravne osebe- vse javnopravne osebe, predvsem gospodarske družbe

POJEM IN VRSTE FINANČNIH INSTRUMENTOVDržavni plan je program(akt), ki ga v določeni obliki in postopku ter za določeno obdobje sprejme pristojni organ. V njem se določijo glavne smernice družbenega in gospodarskega razvoja ter cilji, ki naj bi jih v določenem času dosegli.

Proračun je akt, ki ga sprejema najvišji organ oblasti države oziroma lokalne skupnosti v določeni obliki za dobo enega leta. Proračun vsebuje po obsegu in virih prihodke in izdatke posamezne politične teritorialne enote.

Finančni plani služijo za planiranje in koriščenje denarnih sredstev. Te plane sprejemajo za eno leto najvišji predstavniški organi.

Kreditna bilanca je v obliki bilance sestavljen pregled, ki na strani aktive izkazuje vse kredite in druge naložbe, na strani pasive pa sredstva za te kredite in naložbe. Kreditne bilance sestavljajo predvsem banke.

Plačilna bilanca je plan in pregled denarnih transakcij ene države v drugo, izraženih v denarju za določeno časovno obdobje.

Z bilanco denarnih dohodkov in izdatkov(blagovno – denarna bilanca) prebivalstva ugotavljamo razmerja, ki so pomembna zaradi sprejemanja ustreznih ekonomskopolitičnih in finančnih ukrepov, potrebnih zaradi vzpostavljanja ravnovesja med kupnimi skladi prebivalstva in blagovnimi skladi, ki so prebivalstvu na trgu na razpolago.

Naloga evidence je, da zbira beleži in varuje vse podatke o materialno-finančnem poslovanju.

Bistvo posebnih finančnih instrumentov je, da opravijo izplačilo denarja neki osebi, da odredijo izdajo določenega denarja, da potrdijo sprejem denarja in materiala, ugotovijo materialno obvezo… Pomembni so naslednji: menica, ček, akreditiv, nalog za vplačilo, nalog za izplačilo, poslovne knjige…

ZNAČILNOSTI FINANČNEGA GOSPODARSTVA IN FISKALNA OBREMENITEVZnačilnosti finančnega gospodarstva:

- prenašanje sredstev na javne organe- subjekti finančnega akta(pasivni, aktivni, nevtralni)- finance kot gospodarstvo(tudi finance imajo faze gospodarskega procesa, in to:

proizvodnjo, razdelitev in porabo)- prisila, s katero prihaja država do sredstev(ni volje strank)

Stran 1


Narodni dohodek predstavlja skupno novoustvarjeno vrednost neke dežele v enem letu. Nadaljnji razvoj vsakega gospodarstva je soodvisen tudi od tega, kolikšen del narodnega dohodka država namenja za javne finance. Ta delež ugotavljamo z fiskalno obremenitvijo, ki jo v odstotkih izračunamo po naslednjem obrazcu:

vsota vseh dajatev (prihodki) x 100Fiskalna obremenitev = --------------------------------------------

družbeni proizvod

FINANČNE INSTITUCIJEFinančne institucije so vsi tisti mehanizmi, ki tvorijo bazo vseh finančnih tokov in fenomenov in okrog katerih se kopičijo vsi finančni problemi. Med najpomembnejše prištevamo:

- izdatke- prejemki

o davščine(za njih je značilno, da pasivni f. subjekt, od aktivnih f. subjektov ne dobi nobene protivrednosti)

o takse in prispevki(tukaj pa obstaja ekvivalent med aktivnimi in pasivnimi f. subjekti)

- finančni proračun- javna posojila- finančni aranžman(sporazum) – služi za razdelitev fisklanih instrumentov in

ustreznih prejemkov med državo in lokalnimi skupnostmi.

FINANČNE ZNANOSTITemeljna znanost, ki proučuje javne finance, je finančna veda. Finančna veda proučuje in razlaga posamezne finančne zakonitosti in pojave. Finančna politika pa pomeni uresničitev finančne vede v vsakdanji praksi.

FINANČNA RAZMERJA IN NJIHOVE ZNAČILNOSTIPoznamo več vrst razmerij:

- med fizičnimi in pravnimi osebami kot obvezniki davkov, taks in drugih dajatev in družbo (državo), katere zavezanci takšne dajatve plačujejo – upravnopravna razmerja

- med različnimi subjekti financiranja(aktivnimi in pasivnimi) v okviru države – javnopravno razmerje

- fiskalna razmerja obsegajo ustavna in zakonska pooblastila države, da ustanavljajo državne(javne) prejemke(ugotavljajo njihove vire, vrste in oblike).

Pri finančnih razmerjih razlikujemo tri vrste pooblastil, in to:- pooblastilo za ustanavljanje prejemkov- pravico na uvajanje že ustanovljenih prejemkov- pooblastilo za prejemanje prejemkov

FISKALNA IN FINANČNA SUVERENOSTFiskalna suverenost pomeni pooblastilo in pravico do:

- ustanavljanja fiskalnih prejemkov,- njihovega uvajanja in- določanja njihove višine.

Fiskalna suverenost je lahko:- popolna – če vsebuje vsa tri pooblastila- delna – če vsebuje samo eno ali dve pooblastili- originarna - če so pooblastila, iz katerih je sestavljena, dana iz ustave ali zakona

določenemu subjektu financiranja- izvedena – če subjekt financiranja lahko prenese na podlagi zakona vsa ali

posamezna pooblastila na drug subjekt financiranja ožje lokalne skupnosti- centralizirana

Stran 2


- decentralizirana

Finančna suverenost je pooblastilo, izdano na podlagi ustave ali zakona posameznim subjektom javnega financiranja, da lahko zbrana sredstva od državnih prejemkov samostojno razporejajo na splošne potrebe.

FINANČNO PRAVNA RAZMERJAGlavni razlog, ki je povzročil pojav finančnega razmerja, je nastanek denarja in gospodarjenja z njim. Da je to razmerje postalo tudi pravno, ga je država predpisala s svojim aktom.

Vloga države v zvezi z denarjem je dvojna – javlja se kot edini emisionar(izdajatelj) denarja in edini organ, ki opredeljuje pravni režim denarja; hkrati pa je država samostojni gospodarstvenik denarja. Z dajanjem določenih denarnih obvez določenim osebam, ki žive na ozemlju, ustvarja država finančnopravno razmerje.

Pojem finančno pravnega razmerja:- to je vrsta javnega razmerja, ki nastaja in obstaja na področju gospodarjenja z

denarjem- v tem razmerju je prisotna državna prisila- urejeno mora biti s predpisi, ki jih sprejemajo pristojni državni organi.

Glede vprašanja kaj daje državi pravico, da sama ugotavlja in prenaša denarne obveze na druge finančne subjekte, poznamo naslednje teorije:

- teorija sile – temelj te teorije so bila družbena razmerja, ki so nastajala med zmagovalcem nad poražencem

- absolutistična teorija – trdi, da je davek izraz(rezultat) zasužnjenosti oziroma zmagovalnosti in ne ropa, kot trdi teorija sile. Vladar ima pravico do vseh, pa tudi do svojih podložnikov, da plačujejo davke in druge dajatve in da zbrana sredstva troši za namene, za katere se je sam odločil

- organska teorija – izhaja iz dejstva, da živi človek v organizirani družbi, v kateri poteka delitev dela. Ta teorija šteje državo za naravno nujnost, zato je njena pravica, da uvaja in pobira davke in druge dajatve

- državna teorija – po njej je država bitje s samostojno voljo, podrejeni so ji posamezniki in skupine

- hedonistična teorija – po njej bi morala pri javnih financah veljati enaka načela kakor pri privatnih

- politična razlaga – ima za temelj razredne in politične odnose v države- sociološko obeležje – osnove fiskalnih pravic države je treba iskati tudi v

socioloških odnosih, ker je država samo nadaljevanje človeka- teorija menjave – šteje celotni finančno-ekonomski proces kot proces menjave

dobrin med posamezniki in državo- teorija potrošnje dobrin – opazuje finančne pojavne oblike kot proces, ki izhaja

izključno iz področja porabe- teorija proizvodnje – izhaja iz produktivnosti javnih služb in njihove koristnosti

za državljane- teorija razdelitve – opazuje celoten problem finančne dejavnosti kot problem

ekonomskega krožnega gibanja v vseh njegovih fazah- razredna teorija – vidi bistvo finančnega pojava in dejavnosti v odnosu do

ekonomskih in političnih sil v danem družbenem redu

Temeljni elementi finančnopravnega razmerja so:- objekt(predmet)- subjekt- medsebojne pravice in obveznosti udeležence finančnopravnega razmerja.

Temeljni objekt finančnopravnega razmerja je denar. Subjekt finančnopravnega razmerja je lahko fizična ali pravna oseba, kateri finančno pravo daje ali priznava lastnost pravne

Stran 3


osebe oziroma se lahko prijavi ali se mora prijaviti kot udeleženec v finančnopravnem razmerju in je nosilec določenih pravic in obveznosti.

Za nastanek finančnopravnega razmerja je potrebno, da se pojavi neko pravno dejstvo(dogodek, dejanje), ki ga je finančno pravo predpisalo kot relevantno za nastanek finančnopravnega razmerja. Za nastanek finančnopravnega razmerja so potrebni trije temelji:

- zakon(administrativni akt – pisna izjava volje pristojnega državnega organa, s katero se povzroči nastanek, sprememba ali prenehanje nekega finančnega razmerja

- pravni posel – pogodba med državo in njenimi organi in ostalimi osebami v pravnem prometu

- delikt – ko je ena oseba s finančnim ali drugim pravom zadolžena, da nekaj stori, pa tega ni storila, ali pa bi morala opustiti nekaj, kar je storila

DEJSTVO IN SPREMEMBE FINANČNOPRAVNEGA RAZMERJADejstvo finančnopravnega razmerja lahko opazujemo iz štirih vidikov:

- glede na to, proti katerim osebam deluje(načeloma deluje na zavezanca)- glede na to, na katere stvari in pravice deluje(na premoženje ali dohodek

finančnih zavezancev)- glede na čas je finančnopravno razmerje limitirano(po preteku časa aktivni

subjekt izgubi pravico uporabe sredstva za prisilno plačilo)- prostorno finančno razmerje deluje načeloma v mejah neke teritorialne enote ali

cele države(npr. carina)

V zvezi s spremembami finančnopravnega razmerja so pomembni naslednji položaji:- odgovornost za tuj dolg- finančna obveza, da se plača preko posrednika(tretje osebe) – če opravi

finančno obvezo po naročilu zavezanca tretja oseba, kljub temu nosi odgovornost zavezanec

- način izpolnitve finančne obveze v primeru, da je zavezancev za isti odnos več – ni solidarne odgovornosti, vsak je odgovoren za svoj del dolga

- sprejem, vključitev drugih oseb v razmerje - finančnopravno razmerje je načeloma zaprto, do tretjih oseb je nevtralno. Izjemoma lahko aktivni subjekt predpiše, da se v razmerje lahko vključijo tudi tretje osebe

PRENEHANJE FINANČNOPRAVNEGA RAZMERJAFinančnopravno razmerje lahko preneha iz razlogov:

- izpolnitev oziroma plačilo obveze- oprostitev finančne obveze- nesposobnost plačila finančne obveze- zastaranje- kompenzacija

METODE, KI PRISILJUJEJO ZAVEZANCA, DA IZPOLNJUJE OBVEZE IZ FINANČNOPRAVNIH RAZMERIJMetoda prepričevanja – se kaže v tem, da država s pojasnjevanjem in z drugimi oblikami pripravi pasivne finančne subjekte finančnopravnega razmerja, da sami(brez državne prisile) izpolnijo finančne obveze v obsegu, času in na način, kot je to določeno.

Metoda prisile – omogoča državi, da prisiljuje zavezance, ki nočejo prostovoljno plačati, da izpolnijo svoje finančne obveznosti.

VRSTE FINANČNOPRAVNEGA RAZMERJAProračunskofinančna razmerja – nastajajo in obstajajo v zvezi z državnimi prihodki in razhodki, ki se ustvarjajo preko proračuna.

Fiskalno razmerje – se kaže v tem, da ga je glede dajatev predpisala država in ga je treba izpolnjevati brez kakršnekoli protivrednosti.

Stran 4


Valutno finančno razmerje – tvori omejitve, da se izven države in brez posebnega dovoljenja izvaža nacionalna valuta; omejitve ali izključitve zlate ali indeksne klavzule…

FINANČNOPRAVNE NORMES finančnopravnimi normami razumemo tiste prepovedi, pooblastila in naredbe, ki se nanašajo na gospodarjenje z denarjem ter jih vsebuje neki finančni predpis, ki ga je sprejel pristojni organ v predpisani obliki in postopku

Predmet finančnopravne norme je urejanje določenih finančnopravnih odnosov

Pomembne lastnosti finančnopravne norme:- vezanost na finančnopravne odnose – obstaja dokler obstajajo finančnopravni

odnosi med subjekti- abstraktnost in tipičnost(pristnost) vsebine – tisto, kar je tem odnosom

skupno- generalnost – velja za vse subjekte enako- konstitutivnost – način obnašanja finačnih subjektov pri gospodarjenju z

denarjem- imperativnost – s temi normami se nekaj kategorično ukazuje, obvezuje ali pa

pooblašča- finančna norma mora biti popolna, razumljiva in pregledna

Načeloma lahko finančnopravne norme sprejema samo država oziroma njeni organi in organizacije. Za finančnopravno normo, ki povzroči pravno dejstvo, ni dovolj, da jo sprejme pritojni organ, temveč mora biti za to dana tudi pravna podlaga(temelj). Temelj za sprejem finančnopravnih norm vsebuje ustava države. V ustavi je določeno, kdo ima pravico, da sprejema takšne norme, katere odnose lahko ureja in meje(pooblastila) tega urejanja.

Finančnopravne norme se sprejemajo zaradi usklajevanja obnašanja finančnih subjektov po pravo urejeni zasnovi z denarjem. Zato je globalno dejstvo teh norm v tem, da usmerjajo.

STRUKTURA FINANČNOPRAVNE NORMEFinančnopravna norma je sestavljena iz treh elementov:

- hipoteze – opredeljuje pogoje obnašanja tako, da ustanavlja specifična dejstva, s pomočjo katerih nastaja dani odnos

- dispozicije – opredeljujejo jo določena dejstva ali vzdrževanje takšnih dejstev- sankcije – pomeni ukrepi s strani pristojnega državnega organa zoper tiste

finančne subjekte, ki ne podredijo svojega obnašanja zahtevam, ki so določene v finančnopravni normi

VRSTE FINANČNOPRAVNIH NORMPo subjektu:

- državne- norme lokalnih skupnosti

Glede na značaj:- ukazovalne- prepovedujoče- dopustne- pooblaščujoče

Glede na merilo obsega:- generalne – urejajo celotni kompleks finančnopravnih razmerij- specialne – urejajo določen del razmerij- singularne – če se za določeno skupino oseb ustanavlja poseben finančni režim- izjemne – primeri odstopanja od generalnih pravil

Glede na prostor:

Stran 5


- univerzalne- partukularne - delujejo na nekem delu države

Po merilu delovanja:- stroge(ius strictum)- dispozitivne- diskrecijske

JAVNI IZDATKIZ razvojem moderne države in z njenim prevzemanjem novih nalog na vseh področjih negospodarskega in kulturnega življenja, smo opazili težnjo vse večjega naraščanja državnih izdatkov.

Francoski teoretik Gaston je razdelil vzroke naraščanja javnih izdatkov na navidezne in na dejanske z vidika povečanja »davčne žrtve«.

Med navidezne vzroke prištevamo:- zmanjšanje kupne moči denarja – inflacija- prehod iz neto na bruto prikaz proračuna – manipuliranje- povečanje državnega ozemlja in povečanje števila prebivalstva

Dejanske vzroke lahko razdelimo na tri skupine:- ekonomski vzroki – povečanje industrijske proizvodnje in proizvodnosti dela v

19. stoletju je povzročilo, da so se povečali dohodki kapitalističnega razreda in v manjši meri tudi drugega prebivalstva. Vzporedno z povečanjem potreb se je začelo trošiti tudi vse več sredstev tudi za javne potrebe. Drugi ekonomski vzrok je konkurenčna borba na sodobnem svetovnem trgu.

- politični vzrokio notranji – oblika vladavine, demokratične institucije, parlamentarni režim,

decentralistična ureditev dežele…o zunanji – lokalne vojne, oboroževanje, mednarodna politična situacija…

- finančni vzroki – odplačila obresti in anuitet državnih posojil, najetih običajno po vojni; veliki proračunski deficit

VRSTE IZDATKOVPo obliki razlikujemo:

- izdatke v naravi ali denarju- izdatke v domači in tuji valuti

Po subjektih javne porabe razlikujemo:- centralne izdatke- lokalne izdatke

O dotacijah govorimo v primeru, ko daje država ali širša lokalna skupnost finančno pomoč ožji lokalni skupnosti v primeru, da nima dovolj sredstev za opravljanje svojih rednih nalog.

Subvencije (so namenske dotacije) pa so oblike finančne pomoči za opravljanje konkretnih nalog v interesu lokalne skupnosti.

Glede na učinek razlikujemo:- upravne izdatke – služijo za financiranje svojih nalog- režijske izdatke – nastanejo s pridobivanjem dohodkov

Glede na ekonomski vidik razlikujemo:- produktivne – vsi izdatki javnopravnih organizmov, ki imajo neposreden ali

posreden gospodarski značaj- neproduktivne – vsi tisti, ki imajo izenačene lastnosti

Stran 6


Ločimo še:- obvezne izdatke – tisti, ki jih država mora izvajati po ustavi ali zakonu- neobvezne izdatke

Po namenu ločimo:- vojaške izdatke- izdatke socialnega zavarovanja- izdatke izobraževanja- izdatke državne uprave in sodstva- izdatke posredne in neposredne intervencije države v gospodarstvu- izdatke za znanstveno – raziskovalno delo- izdatke, namenjene zaščiti človekovega okolja- druge izdatke

NAČELA ZA JAVNE IZDATKENačelo splošne koristi izdatkov – izdatki naj ne služijo izključno koristim posameznikov, temveč naj bodo v koristi prebivalstva kot celote.

Načelo njihove največje javne koristi – pomeni, da naj se skuša doseči z razpoložljivimi sredstvi čim večjo korist (učinek).

Načelo vrednostnega razmerja med dajatvami občanov in protidajatvami države oziroma lokalnih skupnosti – javne dajatve občanov morajo biti v sorazmerju z javnimi dajatvami države.

Načelo, da morajo biti izdatki v ustreznem razmerju z narodnim dohodkom oziroma z družbenim proizvodom – fiskalna obremenitev.

Načelo proporcionalnega kritja potreb - vse javne potrebe je treba zadovoljevati sorazmerno z možnostmi, zaradi pomembnosti enih se ne sme zameriti drugih.

Načelo zakonitosti – država in lokalne skupnosti zadovoljujejo tiste javne potrebe, ki so določene z ustavo, zakoni ali drugimi akti.

NAČINI KRITJA IZDATKOVSplošno kritje izdatkov – o njem govorimo, kadar se vsa sredstva za financiranje javne porabe stekajo v en sam sklad denarnih sredstev in se iz njega krijejo javne potrebe(proračun). Tak sistem je pregleden, omogoča varčevanje javnih sredstev in lažje spreminjanje višine in namena sredstev posameznim službam; vendar ima tudi slabosti, kot so prevelika centralizacija sredstev…

Posamično kritje izdatkov – o njem govorimo takrat, kadar določena sredstva služijo za kritje določenih javnih izdatkov(namenski skladi). S takim skladom običajno upravlja organ, ki dobro pozna javne potrebe in je v njegovem interesu uresničitev namenskih dohodkov in izdatkov; vendar ima tudi slabosti – obstaja nevarnost nesmotrnega trošenja teh sredstev in manjša stopnja preglednosti.

Mešani sistem kritja – je sodoben način kritja izdatkov. Proračuni države in lokalnih skupnosti predstavljajo primer splošnega kritja javnih izdatkov, medtem, ko je financiranje zavodov, javnih služb, skladov države in lokalnih skupnosti po finančnih načrtih primer posamičnega kritja.

PRAVNA OBELEŽJA DOHODKOVZnačilnosti pravnih vidikov fiskalnih prejemkov:

- pravni vidik prejemkov se kaže v tem, da so to obvezne dajatve, ki jih država uvaja prisilno, ko uporablja svojo fiskalno suverenost

- drugi pravni značaj se kaže v tem, da ni pravice na povračilo teh dajatev, če so plačane

Stran 7


EKONOMSKI VIDIK DOHODKOVZ dohodki razumemo pri fiskalnih financah tiste prejemke, ki jih država oziroma lokalna skupnost zbira zaradi zadovoljevanja javnih potreb. Ti dohodki so predvsem odvisni od višine ustvarjenega narodnega dohodka in od dela tega dohodka, ki se lahko nameni zanje. O dohodkih govorimo, ko izhajamo s stališča države oziroma lokalne skupnosti, ki dohodke dobiva, ne glede na to, iz katerega naslova.

O dajatvah državi pa govorimo, ko izhajamo s stališča tistih, ki dajejo državi denarna ali druga sredstva bodisi prostovoljno ali obvezno.

Poznamo tri vrste ekonomskih virov dajatev:- premoženje kot vir dajatev – premoženje predstavlja zunanjo manifestacijo

dajatvene sposobnosti finančnega zavezanca, njegove sposobnosti, da pokaže določeno ekonomsko moč, ki bo vključena v dajatev

- dohodek kot vir fiskalnih dajatev – dohodek lahko opredelimo kot zbir materialnih dobrin, ki jih uporabnik dohodka redno pridobiva in ki se lahko potrošijo do takšne mere, da ni prizadeto temeljno premoženje, iz katerega se zagotavlja dohodek

- poraba kot vir dajatev – ni vsaka poraba predmet dajatev, ampak samo tisti predmeti porabe, ki dajo pomembnejše fiskalne učinke

DELITEV JAVNIH DOHODKOVPo obliki razlikujemo:

- dohodek v denarju – gotovina, davčne in taksne vrednotnice, vplačila v brezgotovinskem plačilnem prometu, reparacije….

- dohodek v naravi – restitucije(vrnitev premičnin, ki jih je odpeljal okupator), reparacije, zaplembe premoženja zaradi carinskega kd, dediščine brez dediče…

Po namenu jih ločimo na tiste:- ki so namenjeni financiranju javne porabe prek proračunov – davki, takse…- neproračunske porabe

Po stopnji upravičenca jih delimo na:- zvezne ali centralne prejemke- prejemke lokalnih skupnosti

Po proračunsko-tehnični klasifikaciji delimo dohodke na:- prejemke države in lokalnih skupnosti- namenske dohodke

Glede na vir plačnika razlikujemo dohodke po:- viru, iz katerega se plačujejo- glede na državo, od koder pritekajo- od gospodarstva ali prebivalstva

Razlikujemo še delitev po periodičnosti:- redni dohodki – tisti, ki dotekajo iz trajnih virov na podlagi predpisov z načeloma

trajno veljavo in jih lahko praviloma predvidevamo- izredni dohodki – pobirajo se kakšno posebno priložnost- dokončni in prehodni dohodki – dokončni so predvsem davščine in plačila za

storitve zavodov v javnih dejavnosti; prehodni pa so dohodki, za katere ni gotovo, da bodo ostali dohodki v celoti ali deloma

Po pravni osnovi jih delimo na:- obligatorne in dopustne fakultativne dohodke – zakoni navajajo katere

davščine država sme uvesti- prostovoljne in obvezne dohodke – prostovoljni izvirajo iz udeležbe države ali

lokalnih skupnosti, njenih skladov ali zavoda v pravnem prometu po pogodbi, od državne lastnine ali tudi na podlagi nefinančnih predpisov ter od storitev državnih organov in zavodov, kolikor niso zavezane taksi. Obvezni tvorijo pretežni del prejemkov vseh proračunov ter skladov(javne davščine, denarne kazni, obvezna posojila in depoziti)

Stran 8


Glede na pravni naslov pridobivanja jih delimo na:- izvirne (originarne) – država jih dobiva na podlagi lastne udeležbe v

gospodarskem procesu- izvedene (derivativne) – od občanov…

OBLIKE DOHODKOVNE IZRAVNAVEDa bi se zbrana sredstva od pasivnih finančnih sredstev lahko trošila za zadovoljevanje javnih potreb, zaradi katerih je bila uvedena obveza plačevanja določenih davščin, je potrebno opraviti njihovo razporeditev na nosilce posameznih javnih nalog.

Finančne izravnave so lahko:- horizontalne – označujejo urejanje finančnih razmerij v okviru enega

javnopravnega telesa(občine, okraja, okrožja…)- vertikalne – tukaj opazujemo finančne odnose med ožjimi in širšimi

javnopravnimi telesi- domače – o domači finančni izravnavi govorimo takrat, ko urejamo finančna

razmerja med državo in lokalnimi skupnostmi- mednarodne – pomeni, da so suverene države omejile svojo izrecno pravico

urejanja določenih finančnih razmerij v korist medsebojnega skupnega urejanja finančnih razmerij

- aktivne – s tem pojmom razumemo urejanje razporeditve javnih prihodkov med teritorialnimi enotami. Aktivna finančna izravnava je lahko:

o vertikalna – pomeni razporeditev javnih prihodkov med širšimi in ožjimi teritorialnimi enotami. Obstajajo tri možnosti sistema vertikalne aktivne razporeditve davčnih prihodkov med teritorialnimi enotami:

sistem lastnih izvirnih prihodkov – sistem separacije: sistem vezane ali skupne separacije – pomeni centralizem

(samo države) pri zbiranju in razporejanju dohodkov sistem proste ali paralelne separacije(konkurenčni sistem) –

vsaka teritorialna enota ima svojo davčno avtonomijo sistem skupnih prihodkov – ni finančne avtonomije posameznih

teritorialnih enot. Pravica urejanja davščin in pobiranja prihodkov je dana samo eni teritorialni enoti. Pri tem sistemu ločimo dve obliki financiranja:

davčno suverenost imajo ožje teritorialne enote davčno suverenost ima samo širša teritorialna enota

mešani sistem – je neke vrste kombinacija z elementi, s katerimi se srečujemo pri sistemu lastnih prihodkov(sistem separacije) in pri sistemu skupnih prihodkov. Pomeni,k da posamezne teritorialne enote za financiranje izdatkov iz svoje pristojnosti razpolagajo deloma z lastnimi prihodki, del dohodka pa si zagotovijo s participacijo prihodkov drugih teritorialnih enot. Poznamo torej dve obliki mešanega sistema:

kvotni sistem – pravica urejanja obdavčitve pripada samo eni oblasti(centralni) ali najširši teritorialni enoti

sistem dopolnilne obdavčitve – pravico urejanja davščin ima samo najvišja politično teritorialna enota(centralna oblast), ožje teritorialne enote pa imajo pravico dopolnilne obdavčitve z enim ali več davki

o horizontalna – o njej govorimo takrat, kadar z razporeditvijo davčnih prihodkov zmanjšujemo razlike med določenimi teritorialnimi enotami

- pasivne – gre za razporeditev nalog in ukrepov povezanih z javnimi izdatki med teritorialnimi enotami oziroma lokalnimi skupnostmi

TAKSETakse so obvezne dajatve za določene storitve, ki jih opravljajo pristojni državni organi ter druge javne službe na zahtevo strank. Pristojbine (takse) so torej neposredno plačilo za storitve prej omenjenih organov. Splošne značilnosti taks so:

Stran 9


- višina takse naj ne bi presegla stroškov akta- višina takse je odvisna tudi od javnega interesa za izvedbo akta- takse načeloma niso izdaten vir dohodkov centralnih in lokalnih

skupnosti(oprostitve)- za takse veljajo:

o načelo splošnostio načelo enostavnostio načelo zakonitosti

- v mednarodnih odnosih so urejene z mednarodnimi pogodbami in po načelu reciprocitete

PRISPEVKISpadajo med takse in davke. S taksami imajo to skupno lastnost, da se plačujejo glede na določeno realno protivrednost, ki jo zavezanec prispevka ima ali jo pričakuje od javnopravnega organa. Prispevki so denarne dajatve oseb ali gospodarskih in drugih družb, ki predstavljajo nadomestilo za določene storitve ali skupno korist, ki jo nudi javna skupnost.

DAVKIDavki so sredstvo preko katerega pride država oziroma lokalna skupnost do potrebnih dohodkov, s katerimi bo pokrivala javne potrebe oziroma vse tiste potrebe, ki ustrezajo interesom države. Temeljen značilnosti davkov:

- prisila plačevanja- sankcija v primeru neizpolnitve obveznosti- davki so derivativni prihodki države- nevračljivost pobranih davkov- davki ne nudijo neposrednega nadomestila davčnim zavezancem- teritorialno načelo plačila davka- nedoločnost trošenja pobranih davkov- davki se pobirajo v javnem interesu

DAVČNO IZRAZOSLOVJEDavčna oblast – javna pravna telesa, v korist katerih se vplačujejo davčne in druge dajatve.

Davčni zavezanec – je fizična ali pravna oseba, ki se ji po zakonu naloži davščina.Davčni plačnik – je fizična ali pravna oseba, ki je po zakonu zadolžena, da plača davek za zavezanca.

Davčni destinar – je tista oseba, ki naj po volji zakonodajalca po končanem učinku nosi breme predpisanega davka(prometni davek).

Davčni nosilec – končni plačnik, je oseba, ki dokončno nosi davščinsko breme.

Davščinski porok – je oseba, ki jamči za plačilo tuje davščine, kadar zavezanec le-ta ne poravna ob dospetju in tako določa zakon ali občinski odlok, ki zahteva poroštvo.

Davčna moč(zmogljivost) – pomeni večjo ali manjšo zmogljivost davčnega zavezanca, da plača davek, kar je odvisno od njegovih materialnih zmožnosti.

Davčni vir – sredstva, iz katerih se črpajo davki. Po davčnih virih presojamo določeno sposobnost davčnega zavezanca. Davčni viri imajo obliko donosa, dohodka ali pa premoženja.

Donos – koristi v naravi ali v denarju, ki jih nekdo pridobi od posamezne dejavnosti, ki jo opravlja.

Stran 10


Dohodek – v denarju preračunani seštevek vseh koristi, ki jih dobi davčni zavezanec v nekem določenem času iz vseh svojih dejavnosti ali iz premoženja.

Premoženje – obdavčitev premoženja pomeni, da se troši več kot se proizvede. Obdavčitev premoženja je dopustna samo v izjemnih ekonomskih in političnih razmerah.

Davčni predmet(objekt) – je ekonomski pojav, ki nalaga plačevanje davščine, kadar so izpolnjeni ustrezni zakonski pogoji.

Davčna osnova – je kvantitativna in kvalitativna konkretizacija davčnega predmeta in služi za ugotavljanje davčnega dolga. Davčno osnovo izražamo v velikosti neto dohodka ali premoženja pri neposrednih davkih; količini ali vrednosti blaga, ki se obdavčuje. Poznamo več metod ugotavljanja davčne osnove:

- indicijska metoda – davčna osnova se ugotavlja po lahko vidljivih, zunanjih dejstvih

- direktna metoda – davčna osnova se ugotavlja na podlagi podatkov, ki jih je davčnemu zavezancu dostavil sam davčni zavezanec

- indirektna metoda ali metoda prijave tretje osebe – davčna osnova se ugotavlja na podlagi podatkov, ki jih je finančnemu organu dostavila oseba, ki je po naravi svojega posla ali po vrsti podatkov, s katerimi razpolaga, seznanjena z dejstvi, ki so relevantna za obdavčitev davčnega zavezanca

- službena ali administrativna metoda – davčno osnovo ugotavlja neposredno pristojni davčni organ

- metoda parifikacije ali metoda primerjave – davčna osnova se ugotavlja na podlagi primerjave z davčnimi osnovami tistega davčnega zavezanca, ki opravlja isto ali podobno dejavnost

Davčna enota – je del davčnega predmeta oziroma davčne osnove, ki služi kot podlaga za uporabo davčne stopnje.

Davčna stopnja – je z zakonom predpisana višina davčnega bremena. Z davčno stopnjo označujemo tisti znesek davka, ki ga mora davčni zavezanec plačati od določene davčne enote oziroma davčne osnove. Določi se lahko v absolutnem znesku na neko enoto ali najobičajneje v odstotku od davčne osnove. Davčna stopnja je lahko:

- proporcionalna – tiste, katerih višina se pri porastu davčne osnove ne spremeni, temveč ostane ista

- progresivna – tiste, ki naraščajo s porastom višine davčne osnove. Pri uporabi progresivne lestvice je treba upoštevati še načelo, da davek, dejansko odmerjen od osnove, ne sme biti večji od davka, odmerjenega po najbližji nižji stopnji, od najvišje, njej ustrezajoče osnove, povečan za razliko med dejansko osnovo in najvišjo osnovo, za katero velja najbližja nižja stopnja. Za to se poslužujemo posebnega obrazca za izračun medstopnje. Medstopnja x nam pove, od katere višine osnove dalje je dopustno uporabljati že višje stopnje

Primer:Davčni zavezanec Od davčne osnove SIT

Nad doSe plača davek po stopnji

A 500 4%B 500 1.000 6%C 1.000 1.500 10%D 1.500 2.500 15%Obrazec:[osnova × nižja stopnja / 100] + x = [osnova + x / 100] × višja stopnja

Primer: Koliko znaša davek od osnove 2560 SIT?X = 333,3 = 333. Višja stopnja (25%) se sme uporabljati šele od osnove 2833 SIT(2500 + 333).

- degresivna – takrat, ko davčna stopnja pada, davčna osnova pa istočasno narašča

Stran 11


Davčni kataster – je seznam davčnih predmetov z lastniki in osnovami vred, ki vsebuje temeljne, navadno trajnejše podatke za odmero davka. Najpomembnejši je zemljiški kataster in kataster zgradb.

Davčna odmera – je izračun davčne obveznosti davčnega zavezanca na podlagi ugotovljene davčne osnove in predpisane davčne stopnje.

Davčni razpored(davčna lista) – je vsakoletni javni seznam davčnih zavezancev(občanov) in odmerjenega davka, ki omogoča javno kontrolo odmerjenih podatkov.

Davčna tarifa – je sistematični seznam vseh davščinskih predmetov in osnov s stopnjami vred, ki vsebujejo pogosto še splošne opombe ali opombe k posameznim tarifnim številkam.

Davčna doklada – je dodatna obvezna dajatev, ki se predpisuje poleg temeljne ob neki davčni osnovi.

Davčni pavšal – včasih država predpiše vnaprej višino zneska za plačilo davka.

Davčni opomin – se pošlje davčnemu zavezancu, ki poravnal dospele davčne obveznosti. Z davčnim opominom se obvešča, da se bo davek prisilno poravnal, če ga davčni zavezanec ne bo plačal v predpisanem roku.

Odlog davka – se odobrava davčnemu zavezancu, ki iz opravičenih razlogov ne more v določenem času izpolniti svoje davčne obveznosti.

Davčna olajšava – je zmanjšanje davka. Zmanjša se ali osnova ali pa znesek odmerjenega davka.

Davčna oprostitev – obstaja takrat, ko se v skladu s politiko obdavčevanja začasno ali trajno izločijo od plačila davka posamezni davčni predmeti.

Davčno zastaranje – je izguba pravice na izračun in plačilo davka ter pravice na vrnitev preveč vplačanega davka po izteku določenega časa po letu, v katerem je bilo potrebno opraviti obračun oziroma plačilo davka ali v katerem je opravljeno plačilo nepravilno obračunanega ali preveč plačanega davka.

Davčni spor – je spor do katerega pride v zvezi z obdavčitvijo.

Davčni organ je organ uprave, ki je pristojen za odmero in plačilo davka, za zavarovanje uporabe davčnih predpisov, za spremljanje in proučevanje delovanja posameznih davkov in davčnega sistema v celoti, za izvajanje ukrepov davčne politike, za predlaganje sprememb in dopolnitev v davčnem sistemu.

OPRAVIČILO POBIRANJA DAVKOV IN DAVČNI CILJIZ zgodovinskega vidika opravičila poznamo naslednje teorije:

- teorija sile- absolutistična teorija- teorija zavarovanja- ekvivalenčna teorija- teorija uživanja- teorija reprodukcije davkov- organska teorija

DAVČNA NAČELAPo finančnem načelu mora biti davčni sistem takšen, da omogoči zbrati toliko sredstev, kolikor jih je sproti treba za kritje javnih izdatkov, ki jih država oziroma lokalna skupnost v določenih mejah potrebuje (načelo izdatnosti).

Stran 12


Ekonomskopolitična načela so tista načela, ki omogočajo, da davčna politika vpliva na gospodarski razvoj neke države. Ta načela se nanašajo na izbiro davčnega vira in na izbiro vrste davka.

Socialnopolitična načela lahko imenujemo tudi načela davčne pravičnosti. Da so davki pravični, morajo izpolniti dva pogoja: da so splošni in da so enakomerni.

Davčno-tehnična ali administrativna načela lahko imenujemo tudi načela logike in so potrebna, da zagotovijo pravilno, pravočasno in racionalno ugotavljanje vseh elementov davčne obveznosti tja do višine in pobiranja in vse do prisilne izterjave. V glavnem poznamo tri oblike teh načel:

- načela določnosti davkov zahteva, da mora biti davščinska obveznost urejena z zakonom

- načelo udobnosti v vseh fazah davčnega postopka uresničujejo davčni organi, da davke odmerjajo in pobirajo na način in v času, ki najbolj ustreza dinamiki gospodarskega poslovanja davčnih zavezance. Hkrati pa naj to načelo upošteva potrebo po čim bolj rednem dotoku javnih dohodkov

- načelo cenenosti davkov zahteva, da mora biti ves davčni postopek ekonomičen tako z vidika davčnega organa, davčnega zavezanca in tudi tretjih oseb

UČINKI OBDAVČENJAUčinki obdavčitve – davčni umik ali evazija, davčna prevalitev in dvojno obdavčenje.

DAVČNA PREVALITEVDavčni zavezanec skuša davčno breme v celoti ali deloma prenesti na nekoga drugega. Učinke prevalitve davkov razdelimo na 4 skupine glede na število faz skozi katere lahko prevalitev poteka:

- perkusija ali impact – označuje učinke obdavčitve, ki nastanejo z označevanjem fizične ali pravne osebe, ki mora po zakonu plačati davek(določitev davčnega zavezanca)

- reperkusija ali dejanska prevalitev – davčni zavezanec, sicer prevzame davčno breme, vendar ga skuša prenesti na nekoga tretjega

- incidenca – oseba, ki jo je davek doletel, ne more prevaliti davčnega bremena na načine iz prejšnjih faz. Učinek incidence je večkraten:

vpliva na delo in proizvodnjo vpliva na porabo in varčevanje vpliva na inflacijo

- difuzija ali splošni učinek obdavčitve – izraža se preko oscilacije ponudbe in povpraševanja. Oscilacija ponudbe in povpraševanja vpliva na proizvodnjo tako, da povzroči strukturne spremembe oziroma v najslabšem primeru zmanjšanje globalne proizvodnje

V zvezi s prevalitvijo lahko sklenemo tako:- posredni davki so načeloma prevaljivi- neposredni davki so težje prevaljivi oziroma so načeloma neprevaljivi- nekateri neposredni davki sploh niso prevaljivi- davki, ki bremene obratne kapitale, so lažje prevaljivi kot davki na osnovne

kapitale- prevalitev davka je najlažja pri cenah izdelkov, ki so nujni za preživljanje, medtem

ko je težja pri ceni blaga, ki ni nujno za življenje- prevalitev v končni fazi je odvisna od elastičnosti ponudbe in povpraševanja in od

kupne moči prebivalcev

DAVČNI UMIK – DAVČNA EVAZIJAPri davčni prevalitvi je davek vedno plačan, le s to razliko, da ga je plačala tretja oseba namesto davčnega zavezanca. Pri davčni evaziji pa se davčni zavezanec izogne plačilu davka in je zato prizadet fiskus.

Stran 13


Defravdacija(nezakoniti davčni umik) je namerna utaja davka zato, da se izognemo plačilu davka in prizadenemo državno blagajno.

Kontrabanta(tihotapstvo, nezakoniti davčni umik) se imenujejo razne oblike nezakonitih dejanj z namenom, da se davčni zavezanci izognejo raznim oblikam posrednih davkov, predvsem pa carinskih dajatev.

V nekaterih primerih želi finančna politika z visoko obdavčitvijo nekaterih izdelkov vplivati na zmanjševanje porabe takega izdelka. Takšni davki se imenujejo prohibitivni. Prohibitivni davki vplivajo na to, da se potencialni davčni zavezanci odpovejo plačilu davka tako, da blaga sploh ne kupijo ali pa ga kupijo v manjših količinah. Tukaj govorimo o zakonitem davčnem umiku.

Vsi davčni umiki imajo signalni (prehodni) učinek.

DVOJNO OBDAVČENJEO dvojnem obdavčenju govorimo v primeru, ko dve davčni oblasti istega ranga obdavčita v istem časovnem razdobju z istim ali podobnim davkom isti davčni subjekt tako, da je obdavčen težje, kot če bi ga obdavčila samo ena od teh oblasti.

Ločimo tri vrste dvojnega obdavčenja:- interno – med davkom države in med lokalnimi telesi- v državah s federativno ureditvijo - mednarodno – za reševanje mednarodnega dvojnega obdavčenja uporabljamo

naslednja načela:o načelo prebivališča davčnega zavezanca (načelo domicila)o načelo državljanstva (personalno načelo)o po legi davčnega predmeta (načelo lex rei sitae)o načelo sedeža poslovanja

DAVEK NA DOHODEK FIZIČNIH OSEBZnačilnosti davka na dohodek fizičnih oseb:

- zavestno vpliva na materialni položaj davčnega zavezanca in njegove družine ter ga lahko zato smatramo za pravičnega

- pojavlja se v funkciji avtomatskega stabilizatorja - uvrščamo ga med davke, katerih izvajanje je zapleteno

RAZVRSTITEV DAVKOV PO DAVČNEM PREDMETUPo razvrstitvi ločimo tri skupine davkov:

- skupina davkov na donos, na dohodek in na premoženje- skupina davkov na promet- skupina davkov na porabo

DAVKI NA DONOS, DOHODEK IN NA PREMOŽENJEDavki na donos ali donosnine so:

- zemljiški davek (zemljarina) – obdavčuje se po zemljiškem katastru- davek od stavb (zgradarina) - pridobninski davek (pridobnina) – vključuje donose od samostojnih gospodarskih

in negospodarskih dejavnosti. To je dejansko davek, ki ga plačujejo od dohodka, ki ga pridobijo s svojim delom gospodarske družbe ali zasebniki, razen kmetov.

- rentni davek (rentnina) – davek na dohodek od posojilnega kapitala; davčni objekt je donos od posojilnega kapitala, torej dogovorjene obresti od kapitala, ki je odstopljen v uporabo drugim gospodarskim enotam. Davčni subjekti so lastniki ali uporabniki vloženega kapitala, ki prinaša (brez dela) donos ali rento.

- davek na dohodek od osebnega dohodka (delovnega razmerja) – davčni objekt pri teh davkih je izplačana mezda oziroma plača.

Stran 14


Davek na dohodek(dohodnina) se šteje za najpravičnejši davek, ker najbolj upošteva načelo davčne enakomernosti. Davek od dohodka upošteva vedno osebo, medtem, ko upošteva davek od donosa zmeraj posamezne donosne vire, ne glede na osebo, ki jih prejema. Zato plačuje davkoplačevalec za vse vrste dohodkov en sam skupni davek od dohodkov, pri davku od donosa pa plačuje za vsak donosni vir posebni davek.

O davku od premoženja govorimo takrat, če obdavčujemo kot davčni predmet samo premoženje ali posamezne premoženjske predmete, ne pa donos od premoženja. Poznamo več vrst davkov od premoženja:

- pravi (realni) davek od premoženja – imamo takrat, kadar sta davčni predmet in davčni vir premoženje davkoplačevalca

- nepravi (nominalni) premoženjski davek - imamo takrat, ko se premoženje upošteva kot davčni predmet

- stalni (periodični) davek od premoženja – lahko močneje zadene fundirane dohodke, ki izvirajo iz premoženja

- davek na povečanje premoženja – zajema povečanje celotnega premoženja med dvema odločilnima dnevoma

Posebna oblika davka od premoženja je davek od premoženjskega prirastka (prirastkarina) – davčna osnova je razlika med sedanjo prodajno ceno in prodajno ceno ob prejšnji prodaji, torej prirastek v ceni med dvema lastniškima spremembama.

DAVKI NA PROMET – PROMETNI DAVEKTo so posebne vrste posrednih davkov, ki se plačujejo od prometa kapitala in od prometa proizvodov in storitev. Med čiste davke na promet lahko prištevamo:

- davek na promet nepremičnin- davek na promet vrednostnih papirjev- davek, ki se pobira pri ustanavljanju akcijskih družb ali pa pri povečanju akcijskega

kapitala- davek na menične blankete in davek na priznanice- davek na odpremo ali transport, za prevoz potnikov in blaga z različnimi

transportnimi sredstvi

DAVKI NA PORABOK tem davkom prištevamo:

- akcize – so posebni davki na porabo. To so analitični davki, ki obdavčujejo posamično določene proizvode, včasih predvsem predmete neposrednega konzuma. Akcize imajo vse lastnosti posrednih davkov – so realne, izdatne, plačajo se neopazno, ker so vključene v ceno, ki je prevaljiva, njihovo plačilo je odvisno od potrošnika, ki se sam odloči ali bo trošil obdavčeni izdelek ali ne. Slabosti akciz pa so predvsem v tem, da so regresivne, ker obdavčujejo množično porabo prebivalstva z nizko kupno močjo ter, da zahtevajo poseben stalni nadzor, ki ni poceni.

- davke na promet – z njim se obdavčuje predvsem promet proizvodov in storitev. S tem davkom država usklajuje blagovne sklade in kupno moč oziroma razmerja med proizvodnjo in porabo ter razmerja v cenah.

- Carine – so posebne vrste davkov na porabo (posredni analitični davek)- Monopole (užitnine) - - npr. kadar država uvede monopol samo za proizvodnjo

določenih proizvodov; kadar postane država ekskluzivni prodajalec teh ali nekih drugih proizvodov

POSAMEZNE OBLIKE DAVKOV NA PORABO – PROMETNIH DAVKOVVsefazni ali splošni davek na promet bremeni vse faze na poti blaga skozi proizvodnjo do končne prodaje potrošniku. Večfazni ali mnogofazni davek na promet bremeni promet dveh ali več faz prometnega ciklusa. Enofazni ali skupni davek na promet pa bremeni samo eno fazo prometnega ciklusa.

Splošni prometni davek se pobira v vsaki fazi gospodarskega procesa od vsakokratne celotne vrednosti. Davek se torej vedno plača od nove skupne vrednosti blaga(davek na davek), zato mu pravimo tudi kaskadni ali kumulativni davek. Prednosti tega davka so, da

Stran 15


je preprost za obračun in zagotavlja velika finančna sredstva proračuna kljub nizkim davčnim stopnjam. Slabosti so, da je izdelek obdavčen v vsaki fazi gospodarskega procesa, kar povzroča večfazno obdavčitev istega izdelka. Pri splošnem prometnem davku ločimo:

- vsefazni bruto davek na promet – obdavčuje vse faze pretoka blaga na poti od proizvajalca do končnega potrošnika. Davek se plačuje po enaki davčni stopnji na prodajno ceno v vsaki fazi prometnega ciklusa. Tako se plačani davek iz prejšnje faze vključuje v davčno osnovo naslednje faze

- vsefazni neto davek na promet – je način obdavčitve prometa, pri kateri se v obdavčeni fazi upošteva za davčno osnovo samo na novo ustvarjena vrednost ali povečanje vrednosti blaga v tej fazi, torej dodana vrednost v tej fazi

Enofazni ali skupni davek na promet – je način obdavčitve prometa, pri kateri je obdavčena samo ena faza proizvodno – prometnega ciklusa Ločimo:

- davek na promet v fazi proizvodnje – pri njem se kot davčni zavezanec pojavlja proizvajalec, objekt obdavčitve je izdelek, ki ga le ta proizvaja, razlog obdavčitve je prodaja(promet) tega proizvoda trgovcu na veliko ali trgovcu na malo. Poznamo dve metodi, s katerima preprečujemo kumulativni učinek porabe enofaznega davka na promet:

o metoda suspenzije – pri njej proizvajalci kupujejo izdelke, ki jim služijo kot input v njihovi proizvodnji brez plačila prometnega davka

o metoda substrakcije – ki proizvajalcu dopušča, da odbije že plačane zneske davka na inputih, ki jih je plačal v proizvodnji končnega izdelka

- davek na promet v fazi trgovine na veliko – pri njem je obdavčen grosist, ki prodaja proizvode trgovcu na malo ali neposredno potrošniku, kakor tudi tisti promet, ki ga opravlja proizvajalec neposredno trgovcu na malo ali končnemu potrošniku

- davek na promet v trgovini na malo – se obračuna pri končnem potrošniku tudi v primerih, ko mu obdavčen proizvod proda proizvajalec ali trgovec na veliko, ki se je izognil trgovini na malo

Skupni nekumulativni (enkratni) prometni davek je tisti davek, ki se lahko pobira ali v proizvodnji ali v trgovini na debelo ali v trgovini na drobno. Ko je davek v eni izmed opisanih faz gospodarskega procesa plačan, se v poznejših prometnih fazah načeloma ne pobira več.

Skupni davek na promet ima samo enkratno stopnjo v določeni fazi prometa, s katero so kompenzirani vsi davki, ki bi morali biti obračunani za proizvod po normalni poti od proizvajalca do prodaje na drobno.

DAVEK NA DODANO VREDNOST (VAT-MWst)Davek na dodano vrednost (neto davek na promet) ne obdavčuje v vsaki stopnji gospodarskega procesa skupne vrednosti blaga, temveč samo novo ustvarjeno (dodano) vrednost v posameznih stopnjah. Ta davek imenujemo tudi nevtralni davek, predvsem iz razlogov:

- omogoča prosto konkurenco- število faz gospodarskega procesa ne vpliva na višino davka in davčne stopnje- ne povzroča diskriminacij med podjetji, ki se ukvarjajo s proizvodnjo ali z

nudenjem storitev- nima posledic večkratnega obdavčenja.

V praksi ločimo dva načina obdavčitve dodane vrednosti:- neposredno (direktno) obdavčitev – tukaj je dodana vrednost v določeni fazi

proizvodnje ali prometa istočasno tudi davčna osnova. Enotna davčna stopnja se uporablja pri obdavčitvi vseh faz prometa. Da bi ugotovili obseg dodane vrednosti in s tem davčno osnovo, lahko uporabljamo dve metodi:

o metodo seštevanja – davčno osnovo ugotovimo tako, da seštejemo vse elemente cene v določeni fazi proizvodnje ali prometa, ki predstavljajo dodano vrednost

Stran 16


o metodo odštevanja – davčno osnovo ugotovimo tako, da od skupne vrednosti prometa v določeni fazi odštejemo skupno vrednost prometa, ki je bila obdavčena v poprejšnji fazi

- posredno obdavčitev(indirektna metoda) – tukaj je skupni bruto promet posamezne faze hkrati tudi davčna osnova, od tako ugotovljenega zneska davka pa odbijemo znesek davka, ki je bil plačan v prejšnji fazi prometa ali proizvodnje

DAVEK NA DODANO VREDNOST DRŽAV EUNov režim obdavčitve loči tri glavne oblike prodaje:

- prodaja med poslovnimi partnerji - poslovni partner(uvoznik blaga) je davčni zavezanec, ki predstavlja vir rednih dohodkov VAT za davčne organe. Prodajalec ne obdavči (uporaba t.i. ničelne stopnje) dobave blaga strankam, ki so v drugih državah članicah EU. Izpolnjena morata biti dva pogoja, in sicer: blago mora fizično prestopiti mejo iz ene v drugo državo ter poslovni partnerji morajo imeti registrsko številko VAT.

- prodaja podjetnikom, ki niso zavezanci plačila VAT – v primerih, ko zagotavljajo večje nabave med državami članicami EU gospodarski dejavniki, ki sicer niso zavezanci plačila VAT, in pravne osebe, ki se ne obdavčujejo, štejejo pri obdavčitvi za akvizicijo, kakor da so poslovni partnerji, ki so podvrženi obdavčitvi.

- prodaja posameznikom (fizičnim osebam) – fizične osebe, ki potujejo iz ene v drugo državo EU zaradi nakupov blaga, morajo plačati VAT tam, kjer so kupile blago, in niso zavezanke tega davka, ko se vračajo v lastno državo članico EU.

Za prodajo novih prevoznih sredstev med državami članicami EU velja novi režim, razen za prodajo poslovnim partnerjem, ki podležejo obdavčitvi in drugim subjektom, ki so identificirani za DDV za akvizicijo. Iz tega izhaja, da bo fizična oseba, ki kupi osebno vozilo, obdavčena v namembni državi, kjer bo vozilo registrirano za cestni prevoz.

Za uvoz blaga iz držav, ki niso članice EU, bodo tudi v bodoče veljali predpisi o carinskem postopku (deklaracije) in o davku na dodano vrednost (VAT), tako da bo treba ob uvozu plačati VAT in carinske dajatve.

Države članice EU so začele približevati (usklajevati) davčne stopnje davka na dodano vrednost s sporazumom, ki je začel veljati 1.1.1993. Sporazum določa sistem davčnih stopenj, kjer znaša najnižja stopnja 15%. Države članice EU lahko, če želijo, vpeljejo še eno ali dve znižani stopnji, ki pa ne smeta biti nižji od 5%.

Finančni učinek davka na promet je pomemben zato, ker povzroča majhen odpor zoper plačilo tega davka in s tem tudi majhno davčno evazijo. Odpor (psihološki) je majhen iz preprostega razloga, ker je davek na promet sestavni del cene obdavčenih proizvodov ter je tako običajno nezaznaven za končne kupce teh proizvodov. Poudariti tudi moramo, da je davek na promet (porabo) relativno stabilen vir prihodkov države.

Ekonomski učinki davkov na promet izhajajo iz njihovega temeljnega obeležja, to je prevaljivosti. Breme plačanega davka na promet, ki ga je plačal davčni zavezanec, se mora nujno prevaliti vračunan v ceno proizvoda na davčnega destinatorja – končnega potrošnika.

Socialni učinek davka na promet se kaže v njegovem regresivnem delovanju, ki hkrati predstavlja osnovno pomanjkljivost te davčne oblike. O regresivnem učinku obdavčitve govorimo takrat, ko nižje ekonomske sile (nižja kupna moč) nosijo relativni višje davno breme v primerjavi z osebami z višjo kupno močjo, ki so obremenjene z lažjim davčnim bremenom. Zmanjšanje regresivnega učinka davkov na promet znotraj davkov na promet lahko odpravimo predvsem na dva načina:

- z vpeljavo davčnih olajšav oziroma oprostitev- z uporabo diferenciranih (višjih od splošnih) davčnih stopenj pri obdavčitvi

luksuznih proizvodov

Zmanjšanje regresivnega učinka davkov na promet znotraj davčnega sistema lahko dosežemo z drugimi fiskalnimi ukrepi brez prometnih davkov. Takšen fiskalni ukrep je

Stran 17


vpeljava davkov na dohodek (dohodnina) ali davka na gospodinjstvo ter davka na premoženje.

Zmanjšanje regresivnega učinka davkov na promet lahko dosežemo tudi z ukrepi izven davčnega sistema. Mišljeni so ukrepi, ki so sestavni del socialnoekonomskega in političnega sistema države, v kateri se izvajajo.

CARINES pojmom carina razumemo plačilo davka (carinski davek) za blago, ki gre prek carinske črte. Carine uvrščamo med posredne dajatve, ker oseba, ki je s pravnimi predpisi določena za carinskega zavezanca, ni hkrati zavezana, da definitivno nosi davčno breme. Značilnosti carine so:

- zavezanec za plačilo je pravna ali fizična oseba, ki je po carinskih predpisih določena za plačilo carine

- razlog za carinsko obdavčitev je prehod blaga preko državne meje- predmet carinjenja je blago, ki je predmet zunanjetrgovinske menjave- carinski destinatar je končni potrošnik blaga, ki je podvrženo carinjenju, in bo

carino plačal vključeno v ceno ocarinjenega blaga

VRSTE CARINCarine lahko delimo po najrazličnejših vidikih:

- po gibanju zunanje trgovineo uvozne – se plačujejo za uvoženo blagoo izvozne – se pobirajo pri izvozu tistega blaga, ki ima na mednarodnem

trgu monopolni položajo tranzitne – so carine za transport blaga prek neke države, namenjeno pa

je tretji državi- z vidika razloga uvajanja ločimo

o fiskalne – se vpeljejo predvsem zato, da se državi zagotavljajo proračunska sredstva

o ekonomske (zaščitne) – so tiste, ki zasledujejo razne cilje ekonomske politike. Zaščitne carine lahko razdelimo na:

vzgojne – zagotavljajo razvoj nove domače proizvodnje vojno strateške – ščitijo domačo vojaško industrijo prohibitivne – preprečujejo ceneni uvoz blaga valutno zaščitne – država želi preprečiti uvoz nepotrebnega blaga

o socialneo antidumpinške – vpelje država uvoznica zaradi dumpinških cen

proizvodov iz uvoza. Z dumpingom država uvoznica monopolizira cene v državah uvoznicah ter na ta način pridobiva monopolni profit.

- Po načinu tehnike izračunavanja carinske obremenitve ločimoo Specifične (kvantitetne) – se odmerjajo v določenem znesku od enote

blagao Carine po vrednosti

- Z vidika višine carinske stopnje ločimoo Diferencialne – so navadno višje za blago iz druge države, s katero je

država v neurejenih zunanjetrgovinskih odnosiho Preferenčne – priznavajo posebne ugodnosti - oprostitve ali vsaj olajšave

blagu iz določene države, predvsem sosednje za mali obmejni ali prekomorski obmejni promet

- Glede na način sprejemanja carinskih tarif razlikujemoo Avtonomne – sprejema jih domača zakonodaja samao Pogodbene ali konvencionalne – ki so določene z ustrezno trgovinsko ali

drugo pogodbo z drugo državo

CARINSKO IZRAZOSLOVJECarinska deklaracija je listina za prijavo blaga, ki je podvrženo carini.

Stran 18


Carinske listine tvorijo celovito dokumentacijo, na podlagi katere se opravi odmera carinske dajatve.

Carinski organi so posebni fiskalni organi javne uprave, ki nadzirajo izvoz iz države, uvoz v državo ter tranzit blaga preko carinskega območja.

Carinski postopek so vsa opravila, ki jih je treba opraviti s carinjenjem.

Carinska dajatev je skupni znesek vseh dajatev, s katerimi je obremenjeno blago ob carinjenju.

Carinska javna skladišča uporabljamo za namestitev neocarinjenega blaga.

Carinska unija (carinska zveza) pomeni združevanje samostojnih carinskih področij v enotno carinsko področje z novo, enotno carinsko tarifo v odnosu do tretjih držav.

Carinske proste cone so določena območja, ki so v nekaterih državah izločena iz carinskega področja te države v odnosu do uporabe carinskih predpisov.

Carinska osnova je vrednost blaga, za katerega se uporabljajo stopnje in carinske tarife, da bi se tako določila višina carine.

Carinska tarifa je spisek podrobne nomenklature blaga.

Carinske stopnje so določene v številkah odstotkov, ki se uporabljajo na vrednost blaga, da bi se določil znesek carine.

Carinski zavezanec je oseba, na ime katerega se glasi prevozni dokument oziroma oseba, ki blago uvaža v carinsko področje ali pa ga izvaža ali prevaža skozi carinsko področje.

SPLOŠNI SPORAZUM O CARINAH IN TRGOVINI – WTOSplošni sporazum o carinah in trgovini WTO pomeni pogodbeno razmerje med 105. vladami držav. Cilj pogodbe je zagotovitev varnosti in preglednosti mednarodnega trgovinskega okolja za poslovno skupnost s hkratnim procesom liberalizacije, v katerem imajo možnost uspevanja investicije, trgovina in oblikovanje novih delovnih mest.

Najpomembnejša pravila trgovanja po WTO so naslednja:1. načelo trgovanja brez diskriminacij – nobena država ne sme delati razlik pri

obravnavanju pogodbenih strank2. načelo carinske zaščite - varovanje interesov domače industrije s carinskimi

dajatvami, se sme nanašati samo na domači tarifni sistem.3. načelo stabilne osnove trgovanja – dosega se z dogovorjenimi tarifami med

državami članicami4. načelo poštenega trgovanja – WTO si prizadeva za odprto, pošteno in

neomejeno konkurenco5. načelo količinske omejitve uvoza – gre za t.i. samozaščitno pravilo WTO-a, ki

dovoljuje takšne ukrepe pod posebej določenimi pogoji. Pogodbene strani sicer lahko uvajajo uvozne omejitve ali začasno odložijo carinska dovoljenja za uvožene proizvode, vendar lahko pride do resne škode v konkurenci domačih proizvajalcev.

6. načelo možnosti regionalnega trgovskega dogovarjanja – to pomeni, da se določena skupina dežel dogovori o ukinitvi oziroma odpravljanju ovir za sprostitev uvoza

7. načela posebnih pogojev za razvite države – razvitim državam je potrebno omogočiti lažji pristop do svetovnih trgov, hkrati pa se je treba vzdržati vseh ovir, ki bi onemogočale izvoz in posebne izvozne posel z manj razvitimi deželami

Stran 19


Revidirana WTO anti-dumpinška koda – obsega blago, prodano pod ceno, ki se široko definira kot uvoženi proizvodi, prodani pod ceno, kakršno je proizvajalec določil na svojem domačem trgu.

PARAFISKALITETNI (PARAFISKALNI) PRIHODKIParafiskalitetni ali parafiskalni prihodki so razen davkov, prispevkov in taks tisti prihodki, o katerih je finančna teorija mnogo razpravljala Parafiskalni prihodki imajo naslednje značilnosti:

- namen trošenja je vnaprej določen- ti prihodki so destinirani prihodki- obveznost plačevanja parafiskalnih prihodkov ni določena s predpisi državnega

organa- parafiskalni prihodki se ne pojavljajo kot prihodki proračuna javnopravnih teles- obveznost plačevanja parafiskalnih prihodkov bremeni določen krog uporabnikov,

ki so povezani z ekonomskimi, socialnimi in drugimi interesi

Razen fiskalnih prihodkov kot rednih denarnih sredstev, s katerimi se financirajo različne javne potrebe, koristijo vse države tudi t.i. nefiskalne prihodke, ki so običajno zelo pomemben dopolnilni vir za kritje izdatkov v proračunskih držav ter njihovih ožjih javnopravnih teles.

Med nefiskalne prihodke(izredne prihodke), ki se oblikujejo kakor fiskalni po finančni suverenosti države, prištevamo:

- javno(državno) posojilo – javni kredit; javno posojilo je zasnovano na dogovoru med državo in posojilodajalcem tako, da država enostransko določa kreditne pogoje, obliko emisije in druge pogoje. Posojilodajalec lahko te kredite sprejema ali pa jih odkloni in kredita ne vpiše. Za zadolžitev države pri najemanju državnega posojila veljajo določena načela:

o enakomerna razdelitev bremena posojila – zahteva po pravični razdelitvi javnega bremena temelji na dveh načelih:

na načelu, da je nadomestilo za uporabo javnega dobra treba rabiti takrat, ko z njim koristimo

na načelu pravičnosti pri prenašanju javnega bremena med generacijami

o načelo rentabilnosti – zbrana sredstva javnih posojil moramo vložiti v produktivne namene

o konjunkturno politično načelo – javno posojilo se lahko uporabi za zagotovitev anticiklične konjunkturne politike države, s katero se zmanjša zaostajanje zasebnega povpraševanja po razpoložljivih proizvodnih potencialih

o načelo prerazdelitve dohodka in premoženja – zadolžitev države lahko povzroči bistvene spremembe v ekonomski moči gospodarskih subjektov

o načelo gospodarske rasti – posojilo mora biti takšno, da spodbuja gospodarsko rast v najširšem smislu besede

- emisijo papirnatega denarja brez ustreznega pokritja- prihodke od prodaje državnega premoženja in državnih podjetij- prihodke, ki si jih državni organi zagotavljajo z upravljanjem raznih storitev

ekonomskega pomena- darila

Poznamo več vrst javnih posojil:- kratkoročna- z obveznostjo vračanja ali brez te obveznosti- najete doma ali v inozemstvu- obvezno ali prisilno- konsolidirano- titrirano posojilo

Stran 20


- pogodbena amortizacijska posojila- anuitetna posojila- enoročna in variabilna posojila- konverzijsko javno posojilo- glede emitiranja postopka javnega posojila ločimo:

o javni razpiso plasiranje posojila prek banko neposredna prodaja državnih obveznic

- gažirana posojila- po pravni obliki je lahko posojilo vknjiženo v knjige državnih dolgov ali pa je

posojilo na obveznice(vrednostni papir)

Stran 21

266finance zapiski - piko

Documents